Blanca Chara

Iz knjige: Ti povem zgodbo? ki jo je napisal Argentinec Jorge Bucay, eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov.

 

Prava vrednost prstana

Govorila sva o potrebi po priznanju in tem, da nas drugi cenijo. Jorge mi je razložil teorijo Maslowa o hierrhiji potreb. Da bi lahko razvili samospoštovanje, vsi potrebujemo spoštovanje drugih.

Takrat sem se pritoževal, da me starši ne sprejemajo brezpogojno, da nisem najljubši tovariš svojih prijateljev, da ne morem doseči priznanja v službi.

“Poznam zelo staro zgodbo,” je rekel Bajsi in mi podal kotliček za čaj, da bi ga pristavil, “o mladeniču, ki je prišel k modrecu po pomoč. Njegova težava se mi zdi podobna tvoji.”

♦

“Mojster, prišel sem, ker se počutim tako ničvrednega, da sem povsem brezvoljen. Pravijo, da sem nekoristen, da ničesar ne naredim prav, da sem neroden in precej neumen. Kako bi se lahko poboljšal? Kaj naj storim, da me bodo bolj cenili?”

Ne da bi ga pogledal, mu je mojster odvrnil: “Zelo mi je žal, mladenič, ne morem ti pomagati, najprej moram rešiti svojo težavo. Morda potem …” Malo je pomolčal, nato pa dodal: “Če bi mi priskočil na pomoč, bi svojo težavo rešil hitreje in potem bi ti mogoče lahko pomagal.”

“Da … z veseljem, mojster,” je zajecljal mladenič, a je čutil, da so ga spet dali v nič in zanemarili njegove potrebe.

“Dobro,” je pokimal mojster. Snel je prstan, ki ga je nosil na levem mezincu, ga dal fantu ter mu rekel: “Vzemi konja, ki je zunaj, in odjezdi na tržnico. Ta prstan prodajam, ker moram odplačati dolg. Zanj moraš dobiti kar največ, nikakor ne manj kot zlatnik. Zdaj pa hitro pojdi in se čim prej vrni z denarjem.”

Mladenič je vzel prstan in odšel. Takoj ko je prišel na tržnico, je prstan začel ponujati trgovcem. Ti so si ga z zanimanjem ogledovali, dokler ni mladenič povedal, koliko bi rad dobil zanj. Ko je rekel, da hoče zlatnik, so se nekateri zasmejali, drugi pa so se obrnili stran. Le neki starček mu je prijazno razložil, da mu za takšen prstan nihče ne bo dal zlatnika. Nekdo mu je skušal pomagati in mu je zanj ponudil srebrnik in bakreno skledico, a ker je imel mladenič navodilo, da sme sprejeti najmanj zlatnik, je ponudbo zavrnil.

Ko je nakit ponudil že vsakomur, ki ga je srečal na tržnici – to je več kot sto ljudem – je pobito zajahal konja in se vrnil k mojstru.

Mladenič si  je zelo želel, da bi se vrnil z zlatnikom. Tedaj bi ga lahko dal mojstru, ki bi ga nehalo skrbeti in bi mu lahko svetoval in pomagal.

Vstopil je v sobo.

“Mojster,” je rekel, “zelo mi je žal, ampak za prstan ni mogoče dobiti toliko denarja, kot ste mi rekli. Morda bi lahko dobil dva ali tri srebrnike, toda mislim, da nikogar ne morem ukaniti o pravi vrednosti prstana.” “Kar si rekel, mladi prijatelj, je zelo pomembno,” mu je z nasmeškom odvrnil mojster. “Torej je najprej treba poznati pravo vrednost prstana. Še enkrat zajahaj konja in odjezdi k zlatarju. Kdo bi ti mogel bolje povedati, koliko je zares vreden? Reci mu, da bi prstan rad prodal, in ga vprašaj, koliko bi ti dal zanj. A ne prodaj mu ga, ne glede nato, koliko ti bo ponudil, pač pa se z njim vrni k meni.”

Mladenič je ponovno odjezdil.

Zlatar je v soju svetilke pregledal prstan, si ga nato ogledal še pod povečevalnim steklom, ga stehtal in naposled rekel: “Mojstru reci, da mu za njegov prstan trenutno ne morem dati več kot oseminpetdeset zlatnikov.”

“Oseminpetdeset zlatnikov?!” je vzklliknil mladenič. “Da,” je odvrnil zlatar. “Vem, da bom sčasoma zanj lahko dobil okoli sedemdeset zlatnikov, toda če se mu mudi prodati …”

Mladenič je navdušeno stekel k mujstru povedat, kar je izvedel.

“Sedi,” mu je rekel mojster, ko mu je vse razložil. “Ti si tak kot ta prstan: dragocen si in edinstven. Toda to lahko prepozna le strokovnjak. Zakaj se torej trudiš, da bi vsak poznal tvojo resnično vrednost?“

In ko je to rekel, si je prstan spet nadel na mezinec leve roke.