Še malo in leta 2013 bo konec. Nepreklicno konec. Kar je bilo, je bilo, kar se je zgodilo, se je zgodilo. Postalo bo del preteklosti in del zgodovine vsakega posameznika in vseh nas. Ostali bodo samo spomini. Za nekatere lepi, za druge manj lepi.
Energija, ki nas obdaja in za katero se zdi, da se je nakopičila prav v zadnjih dnevih leta pa … komaj čakamo, da se bo razletela in razblinila v nešteto iskric ognjemeta točno ob 00.00 … ko si bomo na nek način oddahnili, na staro leto naredili piko in v novem začeli dneve in obljube, ki smo si jih zadali, šteti od začetka … ko bomo upali in kot otroci verjeli, da bo leto lepše in bolj srečno.
Gledamo naprej, v prihodnost, vsako leto posebej, znova in znova. Tudi to. In prav je tako.
Pa vendar, si upamo, tako, na hitro, zadnji hip še enkrat pogledati nazaj? Kot zvečer, ko ležemo v posteljo in v mislih preletimo dan? Predvsem tisto »neotipljivo«? Lahko v nekaj besedah na zadnji list koledarčka zapišemo, kaj pomembnega se nam je zgodilo, kaj je bilo tisto, kar je leto naredilo posebno?
Vzemimo si čas in pobrskajmo med fotografijami. Izberimo slike, ki kažejo celo paleto naših razpoloženj in občutkov, tiste na katerih se počutimo odlično, polni radosti in veselja, pa tudi tiste, na katerih smo zaskrbljeni in žalostni. Zberimo jih v poseben album, tako kot zbiramo fotografije svojega otroka od njegovih prvih dni naprej.
In se opazujmo. Kot da gledamo nekoga, ki ga komaj poznamo, tako »od strani«. Ker, eno je dogodek doživeti in občutek čutiti, drugo pa dogodek in občutek, podoživljati. V danem trenutku za nazaj.
Smo se kaj spremenili? Je naš izraz na obrazu drugačen? In poze, kakšne so? Smo »večji«, naš pogled na sebe in svet okoli nas pa bolj jasen? Nam je uspelo? Smo bolj zadovoljni sami s sabo? Lahko stopimo pred prijatelje in znance pa tudi sorodnike in odločno povemo, kaj res mislimo? Smo dovolj samozavestni?
* * *
Ali pa tak album sestavimo za nekoga drugega, kot darilo. V opomin, da bi bil (lahko) boljši ali enostavno zato, ker samo – JE!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 19. december 2013
Blanca Chara 