Pred kratkim sem odšla po opravkih na pošto. Srečo sem imela, da ni bilo vrst in sem lahko izbirala, h kateremu okencu bom stopila. Nisem potrebovala veliko, čeprav so bile na svojih delovnih mestih štiri osebe, en moški in tri ženske. Na hitro sem preletela njihove sedeče podobe za pultom in izraze na obrazu, in se takoj odločila. Mojo pozornost je pritegnila mlajša gospa, sicer zatopljena v delo, pa tako zelo drugačna od drugih. Imela je daljše lase, dvignjene in spete v urejeno razmršeno frizuro, oblečena pa v živahen plašček iz blaga v pisanem vzorcu … zdelo se je, kot da se je zmotila in zgrešila svojo pisarno.
In zadnjič, v večji trgovini s konfekcijo sem opazila prodajalko, gospo v zrelih letih v obleki, ki je spominjala na daljšo tuniko, obuta pa je bila v dobre usnjene škornje.
Pa moja frizerka z umetelno kito spleteno ob strani glave.
Kakšna prijetna presenečenja! Osvežitve pravzaprav. Ko karakter posameznika premaga dolgočasje uniformiranosti.
Nikoli si ne ogledujem ali celo »ocenjujem« oseb, ki so javni uslužbenci – mogoče prav zato, ker smo vajeni njihovih vsakdanjih podob, ki so prazne in brez domišljije. Sem pa vedno vesela, ko vidim žensko, ki uživa v svoji koži tudi med delovnim časom. Pa ni važno ali ima idealno postavo ali je bolj okrogla. Da le zna s pravo mero okusa poudariti tisto, kar ima na sebi najraje in prikriti tisto, kar ima malo manj rada. Z občudovanjem se ozrem za njo in si jo – zapomnim.
In ta oseba je lahko pravi svetovalec! Ne samo prodajalec ali pa posrednik različnih informacij. Oseba h kateri zaradi zunanjega videza pristopimo in ji prisluhnemo na čisto drugačen način. Je kot magnet. Zanimiva. Ena izmed nas. V toku dogajanja. Ko imamo v pogovoru z njo občutek in smo pravzaprav celo prepričani, da bomo od nje res dobili pravi nasvet, pa za karkoli že.
Ja, celo nasmeh te osebe je čisto drugačen od tiste, ki nosi uniformo ali pa samo »pusto« obleko, ker – govori skozi obleko!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 30. april 2014
Blanca Chara 