Gremo na sejem po družbo in klepet.

Sejem. Na eni strani ustvarjalci in na drugi obiskovalci. Ali pa obratno. Kot revija, kjer se ustvarjalci predstavijo v besedi in sliki, bralci pa prebirajo in se odločajo, kaj bi imeli in kaj ne. Razlika je le v tem, da je na sejmu videno lahko naše takoj, izdelki v reviji pa so težje dosegljivi, tudi če je na zadnji strani seznam trgovin, ki jih predstavljajo.

Pa vendar je sejem bolj prijeten in družaben kot revija, ki jo prebiramo, ko smo bolj sami s seboj in si želimo miru.

Pred kratkim sem obiskala mali sejem, ki je bil del prireditve v prijetni kraški vasi. Sicer sem vedela, kam moram priti, nisem pa si predstavljala, da bom dan preživela v objemu tako enkratnega kraškega borjača. Zdelo se je, kot da smo v malem raju sredi vinogradov. Prostor s par odlično obnovljenimi hišami in nekaj tipičnimi predmeti iz tamkajšnjega življenja, mizice na prostem, tlakovane potke med peščenimi površinami, škarpe in lesene klopi, ki sta jih skozi čas oblikovala dež in sonce, grmički sivke, ki šele bodo cveteli, zelenica in nasproti vsega tega bujen gozd.

Uživala sem kot že dolgo ne, ker obožujem vse, kar je povezano s kamenjem. Poleg tega pa sem lahko še veliko opazovala, pa ne obleko obiskovalcev, bolj me je zanimala njihova komunikacija. Zalo malo je bilo tistih, ki so odločno stopili k stojnici, si ogledali razstavljeno ali celo poklepetali o kakšnem izdelku ali čemerkoli že, kaj kupili takoj ali po temeljitem premisleku, in veliko več tistih, ki so pristopili previdno in zadržano ali pa pogledali samo tako, od daleč, z varne razdalje, kot da bi se bali, da bodo »morali« nekaj kupiti že samo zato, ker so si nekaj pogledali.

Sejem, pa kakršenkoli že, je tako lepa priložnost za zanimiv in prijeten klepet! Za obe strani! Izvemo lahko, kako je prišlo do ideje, kako je izdelek nastal ali kaj je ustvarjalca vodilo, da je idejo razvil. Lahko celo sami dobimo izvirno idejo, ki se nam porodi med pogovorom. Veliko pa lahko izve tudi ustvarjalec.

Sama rada poklepetam. Pa vseeno na kateri strani sem. Počutim se čisto drugače, kot če grem samo – mimo.

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 8. maj 2014

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s