Življenje je knjiga.

Ena knjiga, en film, ena predstava. Pa vendar jo vsak kot bralec ali gledalec doživlja drugače. Zaradi svojih izkušenj iz preteklosti in občutkov povezanih z njimi, zaradi trenutnega razpoloženja …

Tudi naše življenje je knjiga. In film. In ko živimo svoje življenje na nek način opazujemo tudi svojo zgodbo. Svoje življenje. Samo naša je in samo naše je … mi pa vendar v očeh prijateljev, sorodnikov in znancev tako drugačni, kot se vidimo in poznamo sami. Pa se res poznamo? Nismo v vsakem okolju nekako »drugačni«? Kaj ne odstiramo svojih »drugačnosti« ves čas, ko prihajamo v stik z novimi ljudmi in novimi situacijami? In se vsakič vprašamo: »Le zakaj se mi je to zgodilo, le zakaj mi je prišel/a na pot? Prav zdaj!«

Opazovala sem dekle, bilo ji je malo čez dvajset. Hodila je proti mestu, po cesti z malo pešci, mimo hiše z velikimi izložbenimi okni. Mislim, da so bila štiri. Pogledala se je v vsakem. Od prvega do zadnjega roba vsake izložbe posebej. Kako se je že doma trudila, da bi pridobila pozornost in naklonjenost družbe, katere del bo vsak čas! In si želela, da bi ugajala! Pa ji bo to tudi uspelo … bo lahko taka kot bi bila, ko je z nekom, s katerim je lahko samo – ona? Ali bo le razmišljala, če je dobro oblečena, če so njeni lasje bleščeči in njen make up brezhiben? Če je taka kot manekenka na reviji, ki jo je zjutraj prelistala, še vročo!

Koliko znamo in smo lahko to, kar res smo? In koliko lahko od nas pričakujejo prijatelji in znanci, včasih celo neznanci, ki bi velikokrat radi, ne samo da smo sproščeni in iskreni, ampak tudi slišali, skozi kakšne neprijetne situacije in težave trenutno drsimo? To upravičeno pričakujejo … ali morajo le spoštovati našo zasebnost in sprejeti samo to, kar se sami odločimo, da bomo delili z njimi?

Vsakokrat spoznamo novi delček sebe in besede »Očaraj sebe. Očaraj svet.« razumemo vedno lažje in bolje. Življenje postane lahkotnejše. Postanemo pomembni sami sebi in mnenja drugih nas ne zanimajo več.

Kar pa je tudi pomembno, ljudi in njihove zgodbe lažje razumemo. Navsezadnje smo vsi samo ljudje. In to z istega planeta!

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 12. junij 2014

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s