Kakšna prijetno sončna zadnja avgustovska sobota v stari Ljubljani! Kot da smo iz svojih kotičkov prišli vsi, ki bi tik pred jesenjo še enkrat radi srečali prijatelja in znanca in z njim poletno sproščeno poklepetali. Kot bi bili vsi turisti. Tudi zato, ker je bila večina oblečena čisto preprosto, počitniško pravzaprav, brez domišljije in so bile še najbolj drzne in trendovske kratke hlače.
No, nekaj zanimivih ljudi sem pa le ujela, ko sem se usedla za mirno mizico v prijetni senci drevesa in začela opazovati mimoidoče.
Posebno pozornost je kmalu pritegnila drobna gospa srednjih let, z rdečimi očali in temno rdečimi lasmi postriženimi v paža z ostro odrezanim fru frujem na čelu. Sicer je bila oblečena v črno, ampak zanimivo. Zagledala se je v dolg, temno rdeč, rahlo pleten šal. Obračala ga je v rokah, ga nežno ovila okrog vratu, ga potem počasi snela, vzela s stojala temno zelenega, ga vrtela po rokah in pomerila še tega. Popolnoma enak šal, pa takšna razlika! Vsaj jaz sem jo opazila. Čeprav se je rdeč res skladal z njenimi lasmi in očali, jo je nekako pomanjšal, skril, jo naredil neopazno. Zelen pa, osvežil jo je in povzdignil, naredil jo je veselo. Ampak, ni se mogla odločiti. Pristopil je še mož, zdelo se je, da ji svetuje. In res, odločila se je za rdečega. Žal. Toda videlo se je, da ne ravno zadovoljno. Tudi jaz sem odkimavala z glavo. Seveda me ni videla, me je pa kar vleklo k njej, da … Obrnila se je vstran in razmišljala, medtem ko je gospod plačeval. Potem se je tiho in počasi vrnila k stojalu in se kar naenkrat odločila. Iz vrečke je potegnila rdeč šal, ga vrnila in zamenjala z zelenim. Prav čutiti je bilo njeno olajšanje!
V tistem trenutku se nisem več mogla zadrževati. Stopila sem h gospe in jo nasmejana in sproščena pozdravila z besedami: »Za pravega ste se odločili! Res!« Kar zažarela je. Veselo je povedala, da jo je takoj bolj privlačil zeleni, pa jo je mož pregovoril … zaradi očal in las. Pristopil je še gospod in ves žalosten rekel: »Spet sem udaril mimo.« Jaz pa … naj mu ne bo žal, gospa bo v šalu, ki ji je bolj všeč, tudi za njega bolj žarela. Vzelo mu je sapo, na to ni pomislil. Mirno in z nasmehom na obrazu se je obrnil k njej, jo prijel pod roko in jo zadovoljen odpeljal naprej.
Ja, tako pač je, če očaraš najprej – sebe!Kakšna prijetno sončna zadnja avgustovska sobota v stari Ljubljani! Kot da smo iz svojih kotičkov prišli vsi, ki bi tik pred jesenjo še enkrat radi srečali prijatelja in znanca in z njim poletno sproščeno poklepetali. Kot bi bili vsi turisti. Tudi zato, ker je bila večina oblečena čisto preprosto, počitniško pravzaprav, brez domišljije in so bile še najbolj drzne in trendovske kratke hlače.
No, nekaj zanimivih ljudi sem pa le ujela, ko sem se usedla za mirno mizico v prijetni senci drevesa in začela opazovati mimoidoče.
Posebno pozornost je kmalu pritegnila drobna gospa srednjih let, z rdečimi očali in temno rdečimi lasmi postriženimi v paža z ostro odrezanim fru frujem na čelu. Sicer je bila oblečena v črno, ampak zanimivo. Zagledala se je v dolg, temno rdeč, rahlo pleten šal. Obračala ga je v rokah, ga nežno ovila okrog vratu, ga potem počasi snela, vzela s stojala temno zelenega, ga vrtela po rokah in pomerila še tega. Popolnoma enak šal, pa takšna razlika! Vsaj jaz sem jo opazila. Čeprav se je rdeč res skladal z njenimi lasmi in očali, jo je nekako pomanjšal, skril, jo naredil neopazno. Zelen pa, osvežil jo je in povzdignil, naredil jo je veselo. Ampak, ni se mogla odločiti. Pristopil je še mož, zdelo se je, da ji svetuje. In res, odločila se je za rdečega. Žal. Toda videlo se je, da ne ravno zadovoljno. Tudi jaz sem odkimavala z glavo. Seveda me ni videla, me je pa kar vleklo k njej, da … Obrnila se je vstran in razmišljala, medtem ko je gospod plačeval. Potem se je tiho in počasi vrnila k stojalu in se kar naenkrat odločila. Iz vrečke je potegnila rdeč šal, ga vrnila in zamenjala z zelenim. Prav čutiti je bilo njeno olajšanje!
V tistem trenutku se nisem več mogla zadrževati. Stopila sem h gospe in jo nasmejana in sproščena pozdravila z besedami: »Za pravega ste se odločili! Res!« Kar zažarela je. Veselo je povedala, da jo je takoj bolj privlačil zeleni, pa jo je mož pregovoril … zaradi očal in las. Pristopil je še gospod in ves žalosten rekel: »Spet sem udaril mimo.« Jaz pa … naj mu ne bo žal, gospa bo v šalu, ki ji je bolj všeč, tudi za njega bolj žarela. Vzelo mu je sapo, na to ni pomislil. Mirno in z nasmehom na obrazu se je obrnil k njej, jo prijel pod roko in jo zadovoljen odpeljal naprej.
Ja, tako pač je, če očaraš najprej – sebe!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 11. september 2014
Blanca Chara 