Od ure sem se poslovila že pred leti.

Ura. Na kaj pomislimo? Na čas, ki nas priganja na roki in na steni, doma in v pisarni, na televiziji in telefonu, v avtu … na ulici, tako rekoč na vsakem koraku? Ali pa nam predstavlja le modni dodatek na roki in včasih  okrog vratu, dolga leta nazaj v žepku na moškem suknjiču, doma pa detajl, ki krasi steno?

Čas smo si izmislili sami. Da laže delujemo in se prilagajamo okolici tako v različnih zadolžitvah in obveznostih kot v prostem »času«. In čeprav naj bi tekel za vse enako, vendar ni tako. Enim teče počasneje, včasih celo prepočasi, drugim prehitro. Vedno odvisno od tega, na kateri strani smo in kaj si želimo včasih samo minuto kasneje, drugič v prihodnosti.

Vsi pa smo trenutno v obdobju, ko se zdi, da je dan enostavno prekratek. Ko ne samo da mi vemo, kaj vse moramo in bi radi postorili, ampak nas na to spominjajo in opozarjajo tudi reklame. Reklame, ki nam predlagajo, včasih pa celo vsiljujejo, kaj vse bi še lahko imeli ali celo moramo imeti, da bi bilo naše življenje bolj polno. Spomnim se majhne deklice, ki je pred leti, ko je bilo reklam vsaj pol manj, mamico vprašala: »Zakaj pa mora biti toliko velikih reklamnih panojev ob cesti?«

Je tudi zato, da ne bi bili tako odvisni od časa, tudi ura postala modni dodatek, pravzaprav nakit, na katerega skoraj da ne pogledamo, ker bi nas zanimalo, koliko je »ura«, ampak nas razveseli pogled na tiste male detajle in svetleče kamenčke, drage in manj drage?

Jaz sem se od ure poslovila že pred leti. Vedno sem zamujala in tekala čez cesto, da sem ujela avtobus. Vsako minuto sem pogledovala na uro, ali mi bo uspelo, bom še pravočasno prišla na predavanja … in vsaka minuta se je zdela kot neskončnost. Potem pa je prišel trenutek, ko sem se odločila: ure preprosto ne bom več nosila! Problem?! Sploh ne. Olajšanje! Pridobila sem občutek za čas, zgrešim komaj za par minut. In kaj je par minut? No, ja, včasih res veliko, ampak, za tisto nujno oporo še vedno obstaja ura doma na steni, v avtu, na mobilnem telefonu in v avtobusu … jaz pa na dogovorjeni obisk ali sestanek pridem celo kakšno minuto prekmalu!

Tudi občutek za čas lahko pridobimo, predvsem tisti za čas – zase!

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 25. september 2014

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s