Zima na koledarju, zunaj pa temperature nad ničlo in zelena trava. Kako nas preseneča naša draga narava. Leta, ko so gospe komaj čakale, da bo prišel dan spomina na mrtve, in se bodo prvič lahko pokazale v bogatih krznenih plaščih, so minila. Tako kot sveža snežna odeja z od mraza zmrznjeno skorjico, ko se ob polni luni blešči vsaka snežinka posebej. Tudi škripanje korakov, ki si utirajo pot po snegu, je že prava redkost. Tistega pravega mraza skoraj ni več. Snega tudi ne.
Ni več ledenih rož na steklih. V pravi zimi lahko uživamo le visoko v gorah, ko se vsi premraženi po uživanju v mrzli naravi pogrejemo v prijetni z drvmi ogreti koči, daleč stran od civilizacije, kjer se zdi, da se je vse ustavilo, da časa ni.
Sicer je marsikdo vesel, da so ceste suhe, ampak urice, ko sostanovalci poprimejo za lopate in sčistijo parkirišča in poti do hiše, so vendar lahko tako družabne in prijetne. Sploh če si stanovalci potem nazdravijo še s čajem ali kozarčkom kuhanega vina.
Nikogar pa najbrž ni, ki si ne bi želel, da bi bil božič bel. Vse je tako lepo in čisto. Glasovi se izgubijo. Narava se umiri. Tišina je še bolj tiha. Snežinke, ki drobne in nežne igrivo plešejo pred našimi očmi, pa so kot naše želje in upi, kot sanje, za katere si želimo, da bi se uresničile.
Vse kaže, da snežink spet ne bo. Toda lahko jih nadomestimo z lučkami na novoletni jelki in okrog hiše, pa z veliko malih svečk na okenskih in vseh drugih policah po domu, dišečimi v kopalnici, plavajočimi na mizi in tistimi največjimi na tleh. Naj se vse blešči, naj bo romantično. Naj bo naš dom kot pravljica.
Pravljičen pa naj bo tudi večerni sprehod po domačem mestu, ki praznično okrašeno diha in žari povsem drugače kot sicer. Ko je korak tako umirjen in počasen, v rokah pa vrečka vročega kostanja ali sladkih praženih mandljev. Ko se tudi mimoidoči kot otroci čudijo čarobnim barvam in odsevom v vodi. Ko so ljudje veseli in sproščeni.
Ja, želim vam prijetno druženje in vesel božič!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 24. december 2014
Blanca Chara 