… fotoaparata, kamere, mikrofona ali pa organizator nekega dogodka? Tam, kjer ste v prvem planu vi? Kjer gledajo in opazujejo samo vas, in je pomemben prvi vtis? Potem pa morate seveda tudi nekaj pokazati, se izkazati in dokazati? Se takrat potrudite po svojih najboljših močeh, odgovorno in spoštljivo? Sploh ste v svoji moči, samozavestni in prepričljivi? Ali raje opazujete … včasih tiho, še večkrat pa glasno, s kritiko, ki zna biti tudi ali pa predvsem boleča, pa ne v tistem pozitivnem smislu, ko se iz nje nekaj naučimo?
To drugo je prav gotovo veliko lažje. Sploh če sami nismo nikoli »na ogled« ali ker se temu celo izogibamo. Kaj nas pravzaprav dela samozavestne? Poleg karakterja, ki ga nosimo? Strah, da ne bomo dovolj dobri?
Spomnim se sodelavke, ki je organizirala predstavitev novega modela avtomobila. Bila je tako živčna, da se je kar tresla. Cela. Nekaj časa sem jo opazovala, potem pa se odločila, da ji bom pomagala, po tiho, da ne bo nihče opazil. Ponudila sem ji najmanjšo možno merico viskija, ki smo ga hranili za povabljene goste. Seveda se je upirala. Niti ni bila vajena močne pijače, niti si ni upala popiti nekaj močnega. Sicer sem jo razumela, sem pa tudi vztrajala pri svojem, s sproščenim smehom, seveda. Končno je popustila. In … pomagalo je! Strah je popustil, kot bi ga stresla iz rokava.
Ob neki drugi priložnosti se je s strahom spopadal sodelavec, ki se je skupini govornikov pridružil nekaj let po tem, ko so se le-ti nastopanja privadili na tečaju retorike. Tresla so se mu kolena in glas, vejic pri govoru ni bilo, melodija govora pa je bila, kot da bi nam pel. Bil je obupan, nastop pa naslednje jutro. Predlagala sem mu, da se postavi pred ogledalo, se zazre v svojo podobo, in si predstavlja, da govori množici, ki ga pozorno posluša. Večer je zapustil hudo zaskrbljen, na zajtrk pa je prišel nasmejan in vesel, kot da bi se mu zgodilo nekaj najlepšega. Pa saj se mu je res, premagal je strah!
Strah. Vsi ga imamo, in prav je tako. Če nas je strah, pomeni tudi, da smo odgovorni. Le prelisičiti ga moramo znati.
Zakaj je danes v svetu vedno več ljudi, ki radi pomagajo? Tistim, ki nimajo? Je to moderno, je to prinesel čas ali so se spremenile vrednote?
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 5. februar 2015
Blanca Chara 