In to velja tudi za zunanjo podobo.
So ženske, ki znajo narediti zanimivo zgodbo z oblačili, in so ženske, ki so »samo oblečene«. So pa tudi tiste, za katerimi se ozremo in se ne moremo odločiti, ali so oblečene dobro in zanimivo ali pa čisto »mimo«, pa nosijo obleko samozavestno in z žarom in so videti odlično. Ko lahko rečemo, da one govorijo zgodbo in ne obleka.
Pa vendar, kako prijateljici ali celo sodelavki povedati, da ji tisto krilo nikakor ni za njo in da z visokimi petami sploh ne zna hoditi? Ko opazimo, da tudi drugi mislijo enako, in se potihoma celo norčujejo iz nje? Kako povedati nežno in z občutkom? Ko nismo prepričani niti o tem, ali bi sploh povedali? Ker je nikakor ne bi radi užalili, saj jo imamo vendar radi? Ali pa vsak dan sedimo skupaj z njo v pisarni? Res je, da včasih malo hudobno, ko smo slabe volje, nekomu prav privoščimo, da ni videti dobro. Ampak ne njej?!
Vsekakor moramo, če se odločimo narediti ta včasih ali pa večkrat tvegan korak, izbrati trenutek, ko je prijateljica dobre volje. Potem nekje med smehom čisto »slučajno« počasi omenimo, da bi mogoče lahko … Ali pa ji predlagamo sproščeno popoldne in po kavi zavijemo v trgovino, kamor rada zahaja sama. Poiščemo kos, ki nam je »všeč«, njo pa prosimo, da nas počaka pred garderobo in oceni, kako nam pristoji. Namenoma izberemo nekaj, kar bi izbrala tudi ona. Tako ji po ovinkih »pokažemo«, kje je njena šibka točka in držimo pesti, da bo namig sprejela tako, kot si želimo. S prisrčnim smehom in solzami v očeh!
Sodelavka pa, ona je že druga zgodba, z njo si kljub vsemu nismo tako zelo blizu. Vzemimo si malo več časa in počakajmo na pravi trenutek.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 26. februar 2015
Blanca Chara 