Sonce! Ta velika žareča krogla, ki zjutraj nagajivo pokuka izza bližnjega hriba in se z naglico dviga nad njegovimi pobočji. Kot da bo kaj zamudila. Sploh nam ne dovoli, da bi jo opazovali dolgo. Prav priganja nas, da se začnemo hitro prebujati. Kako toplo nas pospremi v dan. Spreminjata se le barva in velikost, pa še kakšen oblak jo prekrije. Skoraj se zdi, kot da po nebu potuje več sonc. Pa vendar je samo eno. Eno in edino. Le mi smo drugačni. Le mi odvisno od razpoloženja včasih celo na sonce gledamo drugače.

Ni pa prijazno samo sonce, ki potuje po nebu in nam zvečer pomežikne v slovo. Sonce je lahko tudi človek. Tisti nekdo, ki smo ga veseli samo zato, ker je. Ker nas samo s svojo prisotnostjo pomirja in odpelje stran od vsakdanjosti. Nekdo, ki najde skrivno vrzel med težavami in hitrostjo dneva. Nekdo, ob komer si oddahnemo vsaj za kratek čas. Nekdo, zaradi kogar lahko gremo lažje naprej.

Kdo nima rad prijaznega pogleda in žara v očeh, smeha in tople besede? Taka sonca srečujemo vsak dan, če jih le opazimo. Na cesti, v službi, v trgovini … in če smo sončni tudi sami, jih srečamo še več. Tudi med neznanci.

Potem pa nebo prekrijejo temni oblaki in vsuje se dež. Mrk, moker, žalosten, brez energije. Sploh če traja dlje, in če je, tako kot zdaj, zima. Kako nam je nagajal lansko poletje in kako smo se mu skrivali, kot velikokrat leto prej tudi soncu, ki je žgalo od jutra do večera.

Le zakaj vreme na nas tako močno vpliva? Vsaj na večino. Za dežjem vendar vedno posije sonce in za njim pride dež in potem spet sonce …

Tako kot velja tudi za naše počutje. Spomnim se, ko je zunaj sijalo toplo in prijazno sonce in na nebu ni bilo niti najmanjšega oblačka, jaz pa v postelji, brez volje in energije. Drugič spet pa sredi največjega naliva vsa nasmejana in vesela. Res je, sonce in dež močno vplivata na naše počutje, kljub vsemu pa je še vedno človek tisti, ki na nas vpliva najbolj. Pa sploh ni nujno, da je v naši bližini; lahko je daleč, zelo daleč. V slabo ali dobro voljo nas lahko spravi tudi nekdo, ki je na drugi strani našega planeta. Prav tako kot tudi mi njega.

Zato … delimo sonce! Bodimo sonce!

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 5. marec 2015

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s