Ste se že kdaj vprašali: »Le zakaj sem ga zagledala v množici? Zakaj me je tako zelo privlačil, ko pa o njem nisem vedela čisto nič? Vidno utrujen je bil in neobrit, zatopljen v knjigo, resen. Niti opazil me ni, potem pa … Moje življenje se je spremenilo v enem samem trenutku.« Zdaj vem. Poznam vse njegove dobre in slabe strani. In on moje. Sprejemava se in si dopuščava, da je vsak ostal sam svoj, razumeva se in se dopolnjujeva. Pa tudi skregava, seveda. O, kako je lepo, tako »prej« kot »potem«, ko se spet objameva. Pa bom previdnejša, ko bom vstopila v novo zvezo, če ta ne bo uspela? Bom res srečala nekoga, ki ga bom lahko primerjala z glavnim junakom v romanu ali knjigi, ki jo je napisal psihoterapevt z dolgoletnimi izkušnjami?
In še: »Zakaj mi je ona, ki je zdaj moja najboljša prijateljica, takrat padla v oči?« Zdaj, ko jo poznam že več let, vem. Je prava prijateljica, zna poslušati in ni »pametna« za vsako ceno, svetuje mi, če jo prosim za nasvet, in pusti, da se odločim sama. Nimam slabe vesti, če je ne upoštevam, če sem kdaj slabe volje in ji svoje naklonjenosti ne vračam, če jokam pred njo in sem brez make upa, neurejena. Z njo se lahko pogovorim karkoli … vedno je tu. Zame.
Zdaj vem, zanj in zanjo. Ampak le kaj se je zgodilo, da sem ju opazila, ko sem ju srečala prvič, vsakega ob svojem času in na drugem mestu?
Ljudje smo tako zanimiva bitja. Nekaj nas vleče k nekomu, pa si, če še tako razglabljamo, ne znamo pojasniti, kaj se dogaja in zakaj, in zakaj ravno k njemu. Tudi če je naše življenje urejeno in teče lepo. Celo ko srečamo neznane ljudi in steče pogovor, hitro najdemo medsebojne povezave. Ta pozna tistega, tisti je sosed onega, njegova sestrična pa je naša sodelavka! Ha, boste rekli, da ne gre tako? In potem gredo vse informacije, ki smo si jih izmenjali, tudi v obratno smer.
Vsi smo povezani med seboj. Nikoli ne vemo, zakaj in kje nas bo neka oseba privlačila na tak ali drugačen način. V enem samem drobnem trenutku. Zato hodimo naokrog odprtih oči, poslušajmo svoj občutek … in bodimo pozitivni. Bodimo dobri in želimo dobro, tako kot bi želeli, da drugi želijo nam. Tako dobro dene, tudi naši samopodobi!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 12. marec 2015
Blanca Chara 