Blanca Chara

Pred kratkim sem ponovno imela priložnost, da sem na sobotni dan v trgovskem centru, rahlo skrita in v udobnem stolu, opazovala ljudi, ki so hodili mimo mene. Moške in ženske vseh starosti, ljubeče pare in tiste, ki pač ‘morajo’ biti skupaj, mlade in malo manj mlade družine, pa tudi očete z malčki ali že malo večjimi otroki, ki so mamico pustili doma, da si malo odpočije ušesa, potem pa skuha dobro kosilo.

Hodili so počasi in lenobno, kot da pravzaprav ne vedo, zakaj so prišli. Kot da so prišli na izlet, pa ne vedo, kaj zdaj. Toliko vsega, toliko izložb, oči kar same od sebe begajo sem in tja. Otroci skačejo po svoje, starši pa jih nemo opazujejo in čakajo, da bodo oni namesto njih pokazali, kam naprej. Pa ljudje s težkim korakom, upadlih lic, brez energije, ampak z velikim bremenom skrbi. Ni težko prepoznati nekoga, ki je sam in se tako tudi počuti. Spet drugega, ki je tako zaposlen sam s sabo, da okrog sebe ne vidi nič in nikogar. Samozavestnega koraka skoraj ni. Skoraj ni osebe, ki bi točno vedela, zakaj je prišla ravno sem.

Rdeča nit pri skoraj vseh pa – predolgi rokavi! Tako dolgi, da so jih posamezniki morali držati, da so prsti vsaj malo pokukali na plano. Temne in umirjene barve brez veselja. Kavbojke, ki jih nosi staro in mlado, pa se zdi, da se razlikujejo samo po tem, kako in koliko je razbarvan jeans. Mojo pozornost sta v šestih urah pritegnili samo simpatična varnostnica, sicer v uniformi, pa vendar urejena ženska, ki bi tatu ustavila že s pogledom, in mlajša ženska, oblečena v trendu, ki je prišla po nov model telefona!

Nečesa pa sem bila vesela: nikogar ni bilo, ki bi bil jezen in bi se kakorkoli razburjal. Le eni mami nekaj ni bilo všeč, ampak jo je mož hitro pomiril, češ, daj no, saj veš, da …

Zunaj pa je sijalo prijetno pomladno sonce.

Vedno znova se čudim in se sprašujem, zakaj vendar ne gredo ljudje raje v naravo ali pa se družijo s prijatelji, nakupe pa opravijo dopoldne ali še raje med tednom. Je res, da sicer nimajo časa, ali je to le izgovor, ker ne vedo, kaj bi počeli ob dveh prostih dnevih na koncu tedna?

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 19. marec 2015