Radi zamujate ali ste vi tisti, ki čakate?

Imate veliko prijateljic in prijateljev? Takih na katere se lahko zanesete in oni na vas? Kaj pa čas, je tudi čas vaš prijatelj? Se mu znate prilagoditi ali vam ga primanjkuje in ga lovite za rep? Radi zamujate ali ste vi tisti, ki čakate?

O, kako sem sama pred leti, namesto da bi umirjeno do avtobusne postaje stopala skozi podhod, tekala čez glavno cesto, zadnji hip ujela avtobus, potem pa pogledovala uro na roki tako vztrajno, kot bi se bala, da bo izginila. Kako sem v mislih priganjala šoferja, naj vendar vozi hitreje, ker se mi mudi. Meni in samo meni. In potem tistih nekaj metrov spet tekla v šolo, seveda čez rdečo luč, da sem prehitela glasen zvonec in se zadihana sesedla na stol v razredu. Pa je minilo. Kar naenkrat sem se odločila, da ure ne bom več nosila. Preveč me je obremenjevala. Saj vem, zdi se čudno, pa je vendar res.

Ampak moj občutek za čas je zdaj tako dober, da sem točna celo, če sem dogovorjena na drugem koncu Slovenije. Zamuditi enostavno ne znam več, tudi če bi rada (sem in tja se zgodi tudi to). Ure so mi sicer še vedno v pomoč, saj so praktično na vsakem koraku, celo tista, ki z vrha cerkvenega zvonika nadzoruje dogajanje pod sabo.

Je pa čas tako zelo relativen, vedno odvisno od tega, na kateri strani smo … Ko čakamo v vrsti za stranišče ali pridemo iz kabine že nasmejani. Ko v ordinaciji čakamo, da sedemo na stol pri zobozdravniku ali ko za seboj zapremo vrata in se prijazno in sproščeno nasmehnemo prestrašenemu čakajočemu. Ko v neskončno dolgi vrsti čakamo, da bi kupili karto za predstavo ali pa imamo karto že v žepu. Ko končno pridemo do uradnika s kupom vprašanj ali ko smo že dobili prijazen odgovor, zadovoljno stopili iz stavbe, in se zdi, da je dan popoln. Ko bi radi v dobri družbi ostali še dlje, pa se moramo vrniti domov. Ko bi radi dokončali neko zadevo, ker smo ravno dobili odlično idejo, pa moramo prenehati, ker nas čaka kuhanje kosila ali moramo peljati psa na sprehod.

Če se še tako trudimo, vsak dan posebej, se zdi, da čas ostaja naš gospodar.

Ampak ta konec tedna, ko bomo uro z zimskega prestavili na poletni čas, nam pa tako prijazno ponuja eno uro sonca več. Uživajmo!

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 26. marec 2015

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s