Stopiva s kolesa, snameva čelade in greva proti vrtu gostilne s čudovito urejeno okolico in prostorom za zabavo večje družbe. Tako, v naravi, na robu Ljubljane. In na samem vhodu na vrt dva moška. Zanimivo, si rečem. Znajo. Že prej sem opazila moškega s tistim značilnim rumeno črnim brezrokavnikom. Sem si mislila, kako prijazno, da goste natakarji pozdravijo že takoj ob prihodu in za avtomobile skrbijo redarji. Pa se s prijateljico usedeva za mizo v prijetno senco, snameva rokavice, zloživa vse nepotrebno iz žepov, se malo ozreva naokrog in … čakava. Moška pa mirno klepetata. V civilizaciji smo tega res kar vajeni, se mi skoraj ne zdi nič čudno. Pa mine spet par minut. Še vedno nič. Se ne premakneta. Kako je to mogoče, saj sva šli čisto mimo njiju?! se sprašujem. In pokličem. Mine par trenutkov, ko se eden od njiju končno zdrzne. In jaz takoj prijazno, ampak malo nestrpno: “Naročile bi!” “Ja? Kaj pa bosta?” “A, tako na daleč pa ne!” rečem. Pogleda prijatelja in se začne počasi približevati. Pa se mi je v trenutku začelo dozdevati, kaj bo. Ko pride čisto do mene, se nasmeji in reče: “Saj bi, ampak nisem od tukaj!” Seveda smo se vsi začeli smejati!
Zakaj sem bila tako prepričana, da sta moška – natakarja? Ker sta bila oblečena v belo srajco in temno modre hlače! Kot bi bila v uniformi. Delovalo je sicer lepo, ampak tako vsakdanje dolgočasno in brez domišljije. Dva prijazna moška pač, neopazna, samo – natakarja. In tako je tudi v vsakdanjem življenju, na cesti ali v pisarni, na prireditvi ali v trgovini, kjerkoli pač.
Če pa oseba izstopa po svojem zunanjem videzu, če je oblečena zanimivo, če je v barvah, ali pa cela v črnem, le da se kosi med seboj dopolnjujejo in vabijo, da pogledamo detajle, jo opazimo takoj. Njena energija in samozavest nas pritegneta kot magnet. Ni ne dolgočasna, ne stereotipna, ne pozna pravil in ne let. Zanimiva je! O, ko bi nas opazila tudi ona, si želimo. Zapletli bi se v pogovor, pa ne samo o vremenu, ampak našli kakšno skupno temo in si izmenjali mnenje. Kako prijetno bi nam tako srečanje napolnilo dan!
S prijateljico pa nama ob pogledu na »natakarja« ni prišlo na misel nič drugega kot to, da bi si naročili borovničev zavitek in kavo.
Ampak tale dva … .-)
Lisa, kolumna “Veeter v omari”, 28. maj 2015
Blanca Chara 