Čas … vedno drugačen, pa vendar isti.

Ko sem bila majhna, sem se vedno spraševala: »Kdo si je izmislil to besedo? Zakaj prav to in ne kakšno drugo?« Seveda odgovora nisem dobila nikoli. Ne pri sebi, ne če sem vprašala koga drugega. Beseda je ostala beseda. Ni se spremenila in je vedno pomenila isto. Tako kot danes. S časom je nekaj podobnega, mogoče. Sicer se nikoli nisem spraševala, kdo si ga je izmislil, ker me to pravzaprav ni zanimalo. Da se je nekaj zgodilo točno »takrat«, so (po)skrbeli drugi.

Danes pa, če je ura pol devet zjutraj, je sicer vedno pol devet zjutraj, skozi celo leto, se pa ves čas spreminjajo občutki. Vsakemu posamezniku drugače. Odvisno od tega, kaj ga čaka, kje mora biti in zakaj … odvisno tudi od letnega časa.

Jeseni, recimo, začnemo vse na novo. Pol devet zjutraj še ni naporna, ravno smo se naužili svežega zraka in sonca poleti, in nam kar odgovarja, da jutro ni več tako svetlo, da imamo občutek, da lahko malo dlje poležimo. Dan je že krajši, temperature so malo nižje, mogoče si že želimo malo spremeniti tudi dnevno garderobo in obleči novo jopico ali tanjši plašček. Pol deveta postane bolj sveža.

Pozimi energija, ki smo jo pridobili poleti, že malo popušča. Vstati zjutraj iz postelje in pojesti zajtrk, da smo ob pol devetih že aktivni, postaja težje. Skoraj je še mrak, temperature so nizke, mi pa smo potrebni toplega objema zimskih oblačil in obutve. Hlad nas prisili, da postanemo počasnejši. Čudno, ampak je res.

Konec januarja pa, ko se začnejo dnevi daljšati, in izpod snežne odeje začnejo kukati zvončki … takrat se zdi, kot da nas prav ti zvončki neslišno in iz daljave, vabijo v nov dan, ki je prijeten že ob pol devetih. Energija raste in raste, komaj se navajamo nanjo, kar utrujeni smo od viškov, ki jih dobivamo iz dneva v dan.

In ko se zdi, da več energije že ne moremo imeti, pride dolgo vroče poletje. Prekratki so celo najdaljši dnevi v letu. Ob pol devetih zjutraj si velikokrat želimo, da bi bili pokonci že ob petih! Pa ne samo zato, ker je ob pol devetih zjutraj že vroče, ampak zato, ker bi radi dan izkoristili čim bolje.Tudi tisti del, ko na nebu sveti luna.

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 9. julij 2015


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s