Še dobro, da ima dan tudi noč.

Ko je vroče, je pa res vroče. Še dobro, da ima dan tudi noč! Ko se zdi, da se nebo ohladi, in je temno in brez oblačka posuto le z nešteto zvezdami. Na dopustu jih tako radi opazujemo, kaj pa sredi delovnega tedna?

No, zvezde se nam lahko prikažejo tudi sredi belega dne, v vročini. Če se kam močno udarimo, seveda. Le da teh po navadi nismo veseli. Sama nikoli nisem verjela, da res obstajajo, prepričana sem bila, da je to samo puhla fraza. Dokler jih nisem ne samo zagledala, ampak v enem samem trenutku tudi začutila. Tako sem bila presenečena nad nenadnimi bleščicami, da me glava najprej sploh ni bolela, potem pa … Res niso prijetne.

Nekaj čisto drugega pa so zvezde na temnem nebu. Ko zremo v daljavo, neznano in neskončno in jih opazujemo … male in velike, tiste, ki jih prekrije oblak in čakamo, da jih bomo spet zagledali, in tiste, ki jih vsak večer znova in znova opazimo na istem mestu, ker žarijo jasno in močno. In čeprav naj bi bilo nebo na vsakem kotičku Zemlje enako oddaljeno od nas, vsaj tako mislim, se zdi, da je včasih čisto blizu. In z njim vse te zvezde. Ste že bili kdaj kje, kjer ste dobili občutek, da bi se jih lahko dotaknili, če bi le stopili na prste? Ko se je nebo nad vami razprostiralo kot strop neskončnega prostora brez sten? Spomnim se tega občutka, bilo je na nekem polotoku na Jadranski obali, nikoli ga ne bom pozabila. Tudi »dotaknil sem se zvezd« ni samo fraza. Pa ne samo takrat, ko si neskončno srečen …

In če smo v pravem trenutku na pravem mestu in nebo utripa z biserno svetlobo, se sem in tja zgodi tudi kakšen mali nočni čudež, zvezdni utrinek. Utrinek, ki pravzaprav ne pade, ampak potuje v čudovitem loku, takem, kot ga naredi mavrica, le da je manjši in da mavrico lahko predvidimo, utrinek pa nas vedno preseneti. Potuje kot v počasnem filmu, pa vendar tako hitro, da moramo svojo željo imeti pripravljeno že vnaprej. Tisto veliko in posebno, ki je ne zaupamo nikomur. Željo, ki jo nosimo v srcu in si želimo, da postane resnična.

Vi imate svojo željo? Tako, ki bi jo znali tudi živeti, če bi se uresničila

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 16. julij 2015

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s