Vsak ima svojo barvo, tisto ki jo ima rad in ga objema, ko se zavije vanjo, ga razvaja, ko si v njej in z njo pripravi okusno dišečo hrano ali pa se v njej skrije in odpočije. Pa tudi tisto, ki se je izogiba, čeprav ne ve, zakaj.
Poleti pa sta vsem skupni modra barva neba in vode in zelena travnikov in gozdov. Pa rjava, seveda! Barva kože, ki nam jo sonce obarva bolj ali manj, odvisno od tega, kam gremo na svež zrak in za kako dolgo. Se pa v vsakem primeru domov vrnemo z lepim rjavim tenom, in že od daleč se opazi, da smo si privoščili večdnevni počitek in sprostitev v naravi. No, nekaj kože sicer ostane še bele, svoje naredijo kopalke in športna oprema na pohodih v hribe, ampak te beline ne vidi prav vsak. Še najbolj po skritih belih koščkih kože izstopajo kolesarji, predvsem tisti, ki si kratke kolesarke in majice s prav tako kratkimi rokavi, oblečejo že skoraj konec zime, takoj ko so temperature malo bolj prijazne. Prijateljica, ki veliko kolesari, je na svoje »črte« prav ponosna, pravi, naj le vidijo, da sem kolesarka. In prav ima!
Danes radi pokažemo svojo lepo obarvano kožo, radi pa tudi pogledamo za nekom, ki je porjavel. Oseba ne samo da je videti bolj zdrava, če seveda ni že skoraj črna, tudi bolj sproščena se zdi. Seveda po dopusti vsi upamo, da se bo barva čim dlje obdržala, kožo negujemo in jo hranimo z različnimi vlažilnimi kremami, sem in tja pa posežemo tudi po kakšnem receptu. Kot na primer po kašici iz nastrganega korenčka in jabolka, ki ji primešamo žličko kisle smetane. Ne samo da je osvežilna, tudi deluje. Preverjeno.
Ni pa bilo vedno tako. V srednjem veku, recimo, je bila bela koža posebej cenjena, pravzaprav privilegij ljudi višjega sloja. S svojo belino, ki so jo poudarjali celo s posebnimi pudri, so vsem okoli sebe kazali, kako brezskrbno je njihovo življenje, kako oni lahko uživajo v svojih sobanah, medtem ko ljudje iz nižjih slojev barvo pridobivajo dan za dnem, ko morajo za preživetje trdi delati na poljih tudi pod žgočim soncem.
Sem in tja se tudi danes kdo (pre)močno varuje pred sončnimi žarki, skoraj skriva. Čeprav, naše telo sonce v zmernih količinah potrebuje! Prav tako kot tudi vse drugo, kar je v življenju dobrega, kajne?
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 13. avgust 2015
Blanca Chara 