Vsi ga imamo, od rojstva pa do konca svojih dni, vsak trenutek v življenju in na vsakem koraku. Večinoma je prijeten ali celo neopazen, za vsakogar prav poseben in samo njemu enak. Je pa lahko tudi neprijeten. Včasih. Ko to opazimo sami, se, če je le možno, umaknemo. So pa ljudje, ki jih preprosto ne moti. Žal. Saj ne da bi pretiravali, ampak kar je preveč, je pač preveč. Posebej zato, ker rešitev obstaja in to vedno, če smo le pripravljeni, da ta neprijetnost lahko preseneti tudi nas.
Najnežnejši je pri dojenčkih. Tako mamljiv je in poseben, da se k njemu vračamo spet in spet. No, že res, je tudi tisti, ki so ga vesele le mamice, vsi drugi pa se bolj delamo, da smo ga veseli. Potem skozi otroštvo dolgo časa ni nič posebnega, samo obstaja ali tudi ne … Vse do prvega zmenka, ko pa mora biti vznemirljiv in nepozaben, posebej pri sveže zaljubljenih. Če tudi ga pravzaprav sploh ni.
Prijeten je, ko odhajamo od frizerja ali sproščujoče masaže, iz kozmetičnega salona … z obiska pri babici ali iz restavracije. Ima ga vsak kos garderobe, od perila do čevljev. Celo za barvo se zdi, da ga ima, vsaj meni. In različni materiali. Vsaka žival in rastlina. Tudi vsaka hiša in prostor v njej. Pa avto in avtobus, še posebej mestni, vlak in letalo. Pokrajina.
Če je prijeten, smo ga veseli, če pa je celo vsiljiv in všečen samo peščici ljudi, recimo na ulici, ko ga zaznamo že na daleč, ali pa na plaži, pri športu v dvorani ali na prostem, takrat pa …
Spomnim se dogodka, ko sem se s kolesom ravno začela vzpenjati po kar zahtevnem klancu. In me dohiti mlajši moški, in pozdravi, tako, malo v dvomih: »A bo šlo?« Pa sem mu na kratko odgovorila, da poznam ta vzpon in da običajno kar gre. Seveda me je, po moško, prehitel, prav ponosen, ker njemu ti procenti pač niso kakšen poseben zalogaj. Ga nisem prav dolgo gledala v hrbet, ni šlo, nisem zdržala. Mirno sem ga prehitela in se za njim ozrla šele na vrhu. Ampak ga ni bilo, ne tik za mano ne nekje v klancu, ko sem se že spuščala nazaj v dolino.
Že veste, kaj je to? In kaj me je motilo pri kolesarju? Ja vonj, seveda!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 20. avgust 2015
Blanca Chara 