Že kar nekaj časa nisem sama v sobi. Tišino, ki jo spremlja le petje ptic in občasen hrup avtomobila, je zmotila – osa. S polno hitrostjo je priletela, kar naenkrat, iz svobode v prostor s štirimi stenami. Le kaj je pričakovala! Gotovo ne polno ovir in samo en izhod, vrata, skozi katera je tudi priletela. Bega sem in tja, od ene svetlobe k drugi, k temu in onemu oknu. Pleza po steklu navzgor in išče. Izhod, kaj bi drugega. Vidi ga, ne more pa skozenj. Pregleda vsak milimeter, prileze na vrh in pade nazaj na dno. Pa spet od začetka. Dolgo me niti ne moti, samo opazujem jo … vse dokler verjetno že hudo utrujena, ne prileti čisto blizu odprtih vrat, sede na mrežo, ki je pritrjena na bližnjem oknu in je zaščita pred nadležnim večernim obiskom komarjev in začne brenčati … v obupu.
Jaz pa se sprašujem, kako vendar ne vidi in ne čuti, da je rešitev samo par centimetrov stran od nje. Še malo počakam, potem pa vzamem list papirja in ji grem na pomoč. Previdno, tako od daleč, da je ne bi prestrašila in da me v svojo obrambo ne bi pičila. Počasi približam list, jo nežno potisnem proti vratom, ona pa ne, še naprej vztraja na svoji poti!? Pleza po gladki površini gor, se upira in išče naprej. Vztrajno a brez uspeha. Prvič, drugič, tretjič … potem pa mi končno le uspe. Slučajno ali se je sama odločila, da popusti?
In potem mi pride na misel! Kaj nismo tudi mi velikokrat taki kot ta osa? Pametni in vztrajni in prepričani, da se tako zelo dobro poznamo, da samo mi vemo, kaj je za nas dobro, če pa že ne, točno vemo, v kateri knjigi bomo rešitev našli.
Ampak, ni vse v knjigah, žal ali pa – še dobro. Vsaka oseba je zgodba zase, življenjskih poti med seboj ne moremo primerjati, prav tako ne izkušenj. Lahko jim le s sočutjem prisluhnemo, in če smo naprošeni – pomagamo. Tako drugim, kot sebi. Ja, tudi sebi, če smo le pripravljeni in odločeni, da sami ne zmoremo (več). Pa če je to pleskanje stanovanja ali menjava pipe v umivalniku, učenje angleščine ali obleka, ki je del čisto vsakega dne. Dovolj sta le želja, da bi živeli bolj polno in z več samozavesti v sebi in korak, ki nas pripelje do nekoga, ki mu zaupamo in nas zna nežno voditi k cilju, ki ga v tistem trenutku sami vidimo tako zelo zelo daleč pred seboj.
Saj veste: »Očaraj sebe. Očaraj svet.«
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 10. september 2015
Blanca Chara 