Samoten otok … sredi morja, velik ali majhen, s košato palmo ali mogočnim svetilnikom, tihim in varnim čuvajem popotnikov po prostranem morju … sredi jezera, ostanek potopljene gore … ali šibka senca golih vej osamljenega drevesa sredi puščave. Si ga lahko predstavljate? Ali pa ga s seboj ves čas nosite v mislih?
Včasih niti ni treba iti daleč, da bi ga našli, ta samotni otok. Celo mala skala sredi potoka je lahko velik otok, če se naenkrat znajdemo na njej in preplašeno iščemo, kam bi stopili z nogo, ki brez opore že nekaj časa visi v zraku. V vodo, iz katere se kar kadi od mraza, res ne bi radi zdrsnili.
Osamljen otok ima velikokrat negativen predznak, ko pomislimo nanj, pogosto nas preseneti v slabem. Tistega sanjskega si predstavljamo le kot rešitev. In če se vprašamo, kaj bi, če bi lahko izbirali, vzeli s seboj, smo čisto zmedeni. V današnji poplavi vsega in s še toliko željami povrhu, mi pa bi lahko vzeli samo eno stvar, je odločitev tako težka, da je skoraj nemogoča.
Ko pa si želimo počitka in miru, ki bi ga lahko našli le na samotnem otoku, pa tako ali tako ne potrebujemo veliko. Včasih tudi sladke vode ne, niti elektrike. Z malo domišljije, predvsem pa z željo po spoznavanju neznanega, ga lahko najdemo celo sredi celine. Na potovanju s svojim avtomobilom ali še bolje z avtodomom, z malimi ladjami, ki vozijo od otoka do otoka, ali čolni, tudi s kolesom. Kjerkoli, le da nismo sredi vrveža.
Drugače pa je, ko se počutimo kot samoten otok mi sami. Ko je okrog nas velika množica ljudi, znanih ali neznanih … mi pa sredi vsega najslabše možne volje, ko so nam odveč vsi in vse, pa tudi če zunaj sije sonce in smo se zbudili srečni in veseli. Naše razpoloženje se lahko tako hitro spremeni, v enem samem trenutku. Včasih zaradi malenkosti, ki niso del nas, drugič niti ne vemo, zakaj.
In takrat se večina po navadi obleče ravno toliko, da so oblečeni. Upajo, da ne bodo srečali nikogar, da jih ne bo opazil nihče. Ali pa jim celo ni mar.
Če pa bi si, drage moje, takrat samo oblekle novo spodnje perilo in se (včasih celo) prisilile, da bi si na ustnice nanesle živo rdečo šminko, bi se energija dvignila kar sama od sebe. Verjemite!
Kaj pa moški, kaj njih spravi v dobro voljo? Bom razmislila do drugič …
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 17. september 2015
Blanca Chara 