Teden ima sedem dni, in vsaj sedem je tudi možnosti, kaj nam nek dan pomeni. Seveda je vse odvisno od vremena in urnika, ki si ga izberemo sami ali nam ga določijo drugi, pa vendar se najbolj veselimo petka in najmanj ponedeljka. Vsaj večina.
Ker smo se tako navadili in sledimo ritmu okolice, ker tako življenje pač teče. Že dolgo. Ker se, če ostanemo v svetu pravil, počutimo bolj varne. Ker smo pač del družbe, ki lahko deluje le, če se mu prilagajamo pa tudi zato, ker ne upamo izraziti sebe, ker ne vemo, kako bo reagirala okolica in kako bo to vplivalo na nas.
Če pa se pravilom tam, kjer ne ogrožamo ne sebe ne drugih, izognemo in sledimo svojim občutkom in željam, lahko pri sebi odkrijemo marsikaj, kar bi sicer lahko ostalo skrito. In hkrati mogoče navdahnemo še druge.
Si predstavljate, da bi življenje teklo tako kot v tistem elektronskem sporočilu o tem, kako bi veliko bolj polno in brez stresa lahko uživali v življenju, če bi ga živeli – nazaj? Ko bi nam dobrodošlico na Zemlji z jokom na pogrebu izrekli naši dragi? Mi pa bi se iz zgubanih starcev s polno življenjskih izkušenj, vzponov in padcev, dobrih odločitev in še številnejših napak, ki smo jih pridobivali z leti, spreminjali v vedno mlajšo osebo, ki bi točno vedela, kaj si v življenju želi in kako priti do svojih ciljev? Zaključilo pa bi se s sproščeno in brezskrbno igro, ob ljubečih in varnih objemih mam in očetov, ki bi naše življenje zaključili s pokom šampanjca po blaženih trenutkih v postelji?
Tako pa je ravno obratno. Celo življenje se preizkušamo in iščemo, pa velikokrat še sami ne vemo, kaj, sploh pa ne, kam nas naše odločitve vodijo. Na koncu pa, namesto da bi naše dosežke, take in drugačne, tisti, ki ostajajo, proslavili in se jih veselili, jokajo.
Zato raziskujmo. Sebe in okolico. Pa ne le knjige in razne vaje, kako nekaj doseči, upajmo si poskusiti nekaj novega, nekaj, v čemer se ne počutimo najbolj varne in smo se prisiljeni potruditi, da bomo našli nove odgovore. Ker, če bomo bolj raziskovali, bomo tudi več doživeli … in steklenice šampanjca odpirali znova in znova.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 22. oktober 201
Blanca Chara 