Tudi človek je sestavljen iz nešteto barv.

Radi opazujete sončni zahod? Vse te čudovite barve, ki jih sonce ustvari na nebu, ko se Zemlja, z njo pa narava in mi, pripravljamo k počitku? Čarobno prelivanje vseh možnih odtenkov, takih ki jih znamo opisati in vseh tistih, ki jih na platnu lahko pričara le slikar s tenkočutnim pogledom in roko, ki ujame lepoto neverjetnih barv? Pred kratkim je nebo celo preko dneva pripravilo tako predstavo oblakov in dežja, sonca in mavrice, da je bilo, kot bi bil sestavljeno iz več dni.

Tudi človek je sestavljen iz nešteto barv. Pa ne tistih pravih, sestavljen je iz nešteto počutij in stanj telesa in duha. Menjajo se preko obdobij, včasih let in tednov, predvsem pa preko dneva. Od toplih odtenkov moči in dobre samopodobe, do mračnih in hladnih odtenkov žalosti in slabe volje, včasih obupa.

In ta paleta barv in odtenkov se skriva v vsakem od nas. Kolikokrat ne vemo, od kod nam razposajenost, ampak to tako ali tako po navadi nikogar ne moti, če ga s tem le ne spravimo v slabo voljo. Kolikokrat si ne znamo razložiti, kako je mogoče, da smo vstali tako spočiti in veseli, pa smo že čez nekaj ur brez volje, potrti in neprijetni za okolico. Brez pravega razloga, seveda! In če ne vemo niti zase, kako bi lahko vedeli za nekoga, ki ga srečamo po naključju ali pa za znanca in prijatelja. Nismo vedno pripravljeni povedati, kaj nas teži. Niti mi, niti tisti, s katerimi pridemo v stik.

Spomnim se para, ki je bil v svojem malo slabšem obdobju. Ona je ravno sprejela prijateljice, ki jih je povabila na obisk, on pa je prišel par minut kasneje. Bil je vidno slabe volje in razdražen in nam je takoj dal jasno vedeti, da nas ni vesel. Ženo je to seveda prizadelo, tudi prijateljice, jaz pa sem se odločila, da mojega razpoloženja to ne bo zmotilo. Celo poskusila sem omiliti nastalo situacijo. Saj nisem jaz tista, ki živim z njim in ne morem vedeti, zakaj bi bil slabe volje. Verjamem sicer in sem tudi prepričana, da bi lahko reagiral drugače, ampak … Ni mogel, ni znal. Predvsem pa – ni vedno tak. To torej ni bil moj problem, pustila sem ga pri njemu. Drugič pa, drugič bom spet z veseljem prišla na obisk. Ne samo k prijateljici, tudi k njemu.

Če pa bi znala slikati, bi na platnu z barvami poskusila ustvariti energijo, ki jo je takrat oddajal, in mu sliko podarila. Mogoče bi razumel. Tako kot sem tistega dne njega razumela tudi jaz.

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 29. oktober 201

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s