Znamo poslušati in tudi slišati?

Se kdaj ustavite pred ogledalom, tako mimogrede … si pogledate v oči … nekaj trenutkov … minuto … dve … in se samo opazujete? Brez misli? Koga zagledate? Nekoga, ki zre v vas in ga vidite prvič … se mu nasmehnete, celo planete v smeh ali vam gre mogoče na jok? Vidite neznanca ali osebo, s katero se radi smejite in hodite z roko v roki po poti življenja? Se sploh poznate?

Kako dolgo pa zdržite, ko zrete v oči nekomu, ki vam je blizu ali popolnemu neznancu, medtem ko se z njim pogovarjate? Mogoče celo brez besed?

Pozabili smo, kako se pogovarjati … pa čeprav so lokali, mali in veliki, polno zasedeni skozi celo leto, tudi ko je mraz in so ceste zasnežene. Samo, pogovor ni izmenjava informacij, ki smo jim bili tisti dan priča na delovnem mestu ali kar smo pravkar po telefonu izvedeli od klepetave prijateljice. Tudi ni informacija o vremenu, čeprav se velikokrat začne z njim. Ni čakanje na vrsto, da bomo lahko sami nekaj povedali. Pogovor je kvaliteten čas, ki si ga vzamemo … za izmenjavo mnenj in razmišljanj, za razglabljanje o določeni temi, ki je obema stranema skupna ali pa tudi ne, za reševanje problemov in sporov, je pot k odločitvam. Ampak ne s komerkoli. Ker, pogovor ni – poslušati, ampak je – slišati! Sebe, svoje drage, prijatelje in znance … pa tudi sosede in neznance. Šele ko slišimo, se lahko tudi pogovarjamo. Takrat se povežemo, sami s sabo, s svojimi dragimi, prijatelji in znanci … pa tudi sosedi in neznanci.

Spomnim se sodelavca, ki ni poslušal nikogar. Ni hotel, bil je pač tak, kakršen je bil, kolerik, to je dal vedeti vsakomur, moteč, ne pa tudi škodljiv, zato so se ga v pisarni navadili. Sprejeli so ga takšnega, kot je bil. Ker ga niso – slišali.

Jaz pa sem poskusila drugače. Ko je enkrat spet bruhnilo iz njega, sem počakala, da je njegov napad (ne name) minil, se mu nasmehnila in ga prijazno in spoštljivo mirno gledala. Sicer je rekel, da se pri teh letih ne more več spremeniti … ampak se je umiril. Moja tišina je bila dovolj, nisem reagirala tako, kot je pričakoval. Presenetila sem ga, na mojo reakcijo ni bil pripravljen. Pogovor je lahko stekel, v normalnem tonu, moj sodelavec je dobil priložnost, da je (lahko) reagiral drugače, kot bi sicer.

Pomembno je poznati sebe! Pa ne samo svoj ego. Pogovarjajmo se sami s sabo, neslišno, v mislih. Tehtajmo in prisluhnimo občutkom, ki nam jih govori naše telo, in se šele potem odločimo. Za karkoli že.

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 26. november 2015

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s