Pa smo v decembru, zadnjem mesecu leta, ki ga težko čakamo verjetno že kar od konca poletja. Ob kupu obveznosti in nalog skozi celo leto, se december zdi kot nagrada. Kot oddih, ki se ga veselimo prav vsi, ko je vsak dan praznik in je enaintrideset dni čisto premalo … za obiske, druženja pod lučkami na prostem s toplim kozarčkom v rokah in poslovne večerje.
Najbrž se vam koledarček s prijetnimi opomniki kar hitro polni in pogledujete celo v januar. Že nekaj časa je priložnosti za razna druženja res toliko, da si moramo dogodke kar previdno planirati, da v njih lahko uživamo sproščeno, da pri večerji s prijatelji danes ne razmišljamo o tem, kako bomo na poslovni večerji zdržali jutri.
Si pa lahko zamislimo več silvestrskih polnoči! Z družbo smo se večkrat zbrali na začetku decembra in po večerji in zabavnem programu ob vnaprej določeni uri uprizorili »polnoč«. Toplo smo se oblekli, se zbrali zunaj na mrazu, nebo obsvetili z ognjemetom … si nazdravili s šampanjcem, se objeli, voščili srečno, potem pa smuknili nazaj na toplo. Ali pa smo si popestrili januar, ki je lahko včasih tako zelo dolg.
Letos smo tudi lučke v stari Ljubljani prižgali par dni prej. Se zdi, da tega ni spregledal nihče, bilo nas je malo morje. Kot otroci, ne, pravzaprav kot ena velika družina, smo v strnjenji množici slabo uro čakali na tisti trenutek, ko smo vsi v en glas začeli počasi odštevati »deset … devet … osem ….. ena!« Kakšen dober občutek! Vsi. Naenkrat. V en glas! V vsakem od nas pa ista preprosta misel, želja, pričakovanje … zagledati na stotine drobnih lučk povsod okrog sebe. Še par trenutkov očaranega vzdiha in veselje na obrazih, potem pa se, kot bi nekdo pihnil, kot bi dobili dovoljenje, da se druženje in sproščena zabava lahko začneta, začeli premikati vsak v svojo smer.
Ja, december je res čas, ko se življenje na nek poseben način ustavi, čeprav tako zelo hitimo, da ne bi zamudili kakšnega sproščenega smeha in klepeta. Pa še trije dobri možje nas obiščejo! In jaz imam dva praznika okrog novega leta; ko sem bila majhna, sem dobila cel kup daril. O, kako luštno je bilo!
Ampak … zdaj je pa drugače luštno, kajne?
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 3. december 2015
Blanca Chara 