Pred leti, ko je bila Velika Planina kot čudovita bela pravljica, in je skupina prijateljev svojo kočo komaj našla, vanjo zaradi debele snežne odeje nismo vstopili po stopnicah navzgor, ampak smo stopnice sproti teptali – navzdol. Večino časa smo preživeli v koči, zaradi megle smo lahko bolj redko stopili na smuči, sprehajati pa se sploh ni dalo. Dobro razpoloženi smo v igranju kart in preizkušanju koktajlov, ki si jih je sproti izmišljeval eden od prijateljev, uživali vse dni in noči, na Silvestrovo pa je bilo vzdušje turobno da le kaj. Enotni smo bili le v odlični hrani, ki smo jo prinesli od doma in nekaj jedeh, za katere smo se že vnaprej dogovorili, da jih bomo pripravili na planini. O tem, kaj bi delali, pa ne. Še najbolje se je pravzaprav imel prijatelj, ki je šel par ur pred polnočjo kar spat. »Pa kaj, noč kot vsaka druga,« je rekel, in zaprl vrata za seboj.
Saj je res, drugačno noč smo si skozi nešteta leta naredili sami … kot da bi si na nek način želeli, da bi lahko začeli znova. Pa vendar, naša zgodba se piše naprej, nazaj pogledamo le toliko, da si vsako leto postavimo nove cilje, v glavnem vedno ene in iste. Saj jih poznamo, a ne?
Pa kdaj pomislimo ne samo na to, kaj si želimo, ampak tudi na to, kaj potrebujemo prav zares? In smo na to pozorni doma, v trgovini, na obisku …?
Kaj res potrebujemo toliko posode in kozarcev, desk za rezanje in kuhalnic, raznih vrst riža in testenin, salam in namazov, pa sokov in gaziranih pijač, slanih in sladkih prigrizkov, ki jih, ko sedimo pred televizorjem, zmanjka v hipu? Pa čistil? Oblek in čevljev, krem in ličil? Koliko tega na počitnicah nimamo (če seveda ne gremo v hotel ali pa tudi takrat), in uživamo v prostem času in vsem, česar preko leta ne moremo, in se nam zdi, da je cel svet naš? Res potrebujemo novo pohištvo, še večjo hišo in avto, ker je ta star že dve leti in ima sosed spet novega? Moramo res videti vsak film in biti na vseh prireditvah?
Smo potem res (lahko) bolj zadovoljni … smo potem res lahko bolj – mi?
Reklame in namigi, kaj tako nujno potrebujeo vsak dan, so na vsakem koraku, tiho in po ovinkih vodijo naše misli. Bi v letošnjem letu lahko bil novi cilj, da o njih, preden se odločimo, premislimo še bolje in se jim poskusimo upreti?
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 7. januar 2016
Blanca Chara 