Pa ravno danes, ko sem na sestanku hotela blesteti!


Pa ravno danesPočasi se začnem zavedati, da niso več sanje … tema je še in tišina gluha. Zadnje kapljice padajo na okensko polico, dež, ki so ga napovedovali že par dni, izgublja svojo moč. Po cesti za hišo je šum prvih avtomobilov vedno močnejši.

Včeraj je bil spet tako naporen dan, noč pa kratka in nemirna, in zdaj me čaka še en dolg dan. Zunaj je vedno bolj svetlo, ampak, jaz ne bi vstala, tako prijetno toplo je pod debelo odejo. Še vedno na pol v snu se zadovoljno spomnim, da je petek in si rečem: »Vsaj nekaj.« Potem pa kot strela z jasnega: »Joooj, saj res, kaj bom oblekla?!« V hipu sem budna. Pozno zvečer nisem imela več niti volje niti moči, da bi si kaj pripravila. Mrzlično brskam po spominu, kaj sploh lahko oblečem in kaj pravzaprav moram. Najljubša obleka, ki je, mimogrede, tudi klic v sili, je vsa prepotena, nogavice umazane ali strgane, pozabila sem kupiti nove, hlače, ki bi jih lahko oblekla k novemu suknjiču imajo strgan rob, tisti čudoviti salonarji, ki so sicer novi, me pa tiščijo, in sem jih nesla k čevljarju. Kako noro se je začel dan!

Skočim iz postelje, pogledam na uro … mi bo sploh uspelo pobrskati v košu svežega perila in izbrskati tisti top, ki je moj drugi najljubši kos in s katerim je tako enostavno narediti zanimivo, seveda tudi malo drugačno in meni ljubo, kombinacijo? Bom imela dovolj časa, da ga zlikam? Mi bo uspelo na hitro oprati tiste noro dobre nogavice, ki sicer imajo luknjo na palcu (ampak, saj se ne bom nikjer sezula, a ne?) in so tako dobro videti v ta hudih gležnarjih?

Pa ravno danes, ko sem na sestanku hotela blesteti?!

Nekako mi vse to uspe … top je zlikan, nogavice so se na radiatorju tudi posušile, vsaj v glavnem. Skočim pod tuš, seveda je brisača še čisto mokra, ampak ni kaj, sprijaznim se tudi s tem, časa mi vendar zmanjkuje … Še make up v na pol svetlobi jutra, ker nisem ena od tistih, ki jim torbica z maskaro in šminko pa še čim drugim raztresena leži v naročju in čaka na rdečo luč na semaforju. No, saj to se mi je pred kratkim že zgodilo, ampak sem si tudi obljubila, da se ne bo ponovilo nikoli več.

Končno. Še pet minut do odhoda. Hitro se oblečem, s prsti sežem v lase, pograbim torbico, za hip postanem pred ogledalom, za vsak slučaj pred malim, da ne bi slučajno opazila nečesa, kar res ne bi rada, da opazijo tudi drugi … in letim. In si že stotič obljubim, da je bilo – zadnjič.

Vam je znano?

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 28. januar 2016

 


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s