Ko zjutraj enostavno vem.

»Mmm, kako prijetno škreblja … ponoči je gotovo močno deževalo,« si rečem in poslušam, kako na okensko polico padajo še zadnje debele kaplje. V topli postelji se zadovoljno obrnem na drugo stran, se poskušam spomniti, kaj se mi je dogajalo v snu in sladko zadremam. Budilka še ni zvonila, kaj bom oblekla, sem si pa včeraj le uspela pripraviti.

Sicer se mi ni kaj preveč ljubilo, ampak mi je uspelo. Vedela sem, da me danes čaka prijeten ampak natrpan dan, najprej služba, potem pa še poslovna večerja, in sem si vzela malo več časa. Seveda sem spet iskala nekaj posebnega, kombinacijo, ki bi jo odkrila na novo.

Odprla sem obe omari in se s pogledom počasi sprehodila po obešalnikih in policah. Ideja, da imam vse razporejeno po barvah je res zmagovalna. Črno, rjavo, rdeče … ne, rdečega imam bolj malo, rdečo prenesem le sem in tja v cvetličnih lončkih, vijolično, zeleno … obožujem zeleno, čisto vse odtenke, rumeno … kdo pravi, da je ta moja rumena pravzaprav zelena in da je sončno rumena prava rumena, za mene ni! … beige in moja najljubša – bela.

In začnem kombinirati. Ker se zdi, da bo dan bolj mračen, se odločim za svetle barve, prav nasprotno od večine. Posamezni kosi začnejo leteti z obešalnikov in polic, kombinacije sestavljam najprej na postelji, če se mi zdijo všečne, jih pomerim, se gledam in opazujem v ogledalu. »Ne, to ni to,« se slišim, »nekaj manjka … « Po spominu pobrskam, katero ogrlico bi lahko dodala, pa ugotovim, da prave nimam, da je v reviji, ki sem jo listala včeraj pri frizerki. Grem do priročnega obešala za nakit in zagledam kos, ki mi je bil vedno všeč, pa ga še nisem uspela nositi. In v trenutku se domislim. Slečem vse, kar sem imela na sebi in začnem oblačiti nove kose. »Ja, to pa je to!« si zadovoljno rečem in se ogledujem naprej, potem pa počasi slečem, vse zložim na obešalnik, pogledam še od daleč in si oddahnem. Kaj pa za zvečer? Zvečer bom pa v črnem, se odločim … mala črna oblekica z dolgimi rokavi ima toliko drobnih detajlov, da si bom nadela le zapestnico in velik prstan, okrog vratu pa ogrnila ovratnik iz umetnega krzna. Kako lahkotno in sproščeno sem se kar naenkrat počutila. Kaj bo šele jutri!

Ja, včasih nas lahko navdahne tudi kakšna malenkost, le čas si moramo vzeti. Se strinjate?

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 4. februar 2016

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s