Življenje je kot pot v neznano.

Pa nas je narava spet presenetila, zima je še vedno tu, ne ravno mraz, snežinke pa! In tako je čisto v redu, kurenti imajo prav, z naravo moramo sobivati, jo spoštovati in se ji prilagajati. Prav tako kot moramo ali bi vsaj morali v sožitju živeti tudi z ljudmi, znanimi in neznanimi.

Ni prav, da le čakamo na vremensko napoved – kako sploh lahko pomislimo, da bo držala – in pričakujemo, da se bo čez dan zgodilo vse tako kot po navadi in/ali kot si želimo. Življenje je vendar uganka, (ni)so vzponi in padci, včasih je sopotnica, včasih nasprotnica, vedno pa z nami in mi del nje, v dobrem in slabem. Pa sploh je kaj – slabo? Niso to mogoče samo strahovi, ki nam jih na vsakem koraku dnevno vsiljuje okolica in nas ves čas opominja, kako bi morali in zakaj ne tako? Ne bi bilo vsem lažje, če strahu ne bi poznali in bi se odločali bolj po svojem notranjem občutku? Vsakega dneva in situacije bi se lotili drugače, predvsem pa hitreje, za odločitve bi potrebovali veliko manj časa in življenje bi postalo – izziv. Svojim sanjam in željam, ki so in morajo biti del nas, bi sledili lažje.

Res je, nimamo radi sprememb, vedno znova ugotavljamo, da smo bitja, ki morajo vse izkusiti sama na svoji koži, ker le tako spoznamo vrednost težkih življenjskih izkušenj in napak, ki to v trenutku, ko smo se morali odločiti zanje, niso bile. In res je, da so tudi manj dobre situacije lahko dobre, čeprav to velikokrat lahko ugotovimo in si priznamo šele, ko nanje pogledamo, ko so že mimo in se življenje spet utiri na (navidezno) znano pot.

Življenje je kot pot v neznano, poznamo le nekaj osnov – pa še te si velikokrat ne znamo razložiti – kaj se nam bo zgodilo v resnici, ne vemo. Edino kar zagotovo vemo pa je, da nas bo, kamorkoli bomo prišli, vedno in povsod čakala narava in nam takrat, ko bomo potrebovali največ miru in počitka, utehe in nemega razumevanja, tiho in mirno ponudila sproščen odmik. Oko in misli se bodo spočili v neskončni modrini neba, oblakih in zvezdah, luni, telo v čisti, hladni vodi med ribami, ko bomo opazovali galeba, korak, ko bomo sedli na svežo zeleno travo polno cvetja in se po gozdni poti dvigovali k svoji najljubši planinski koči … in nekje vmes bomo objeli drevo.

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 25. februar 2016

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s