V srcih smo samotarji.

Lisa 148Malo ljudi pozna Slovenijo, kraje v katerih se redno kaj zanimivega dogaja že, ne pa tudi vasic in vseh drugih krajev, ki vodijo do njih, počitnice raje preživijo v odkrivanju tujine ali le v popolnem odklopu. Pred nekaj leti, ko so se začetniški kratki kolesarski podvigi spremenili v prava mala potovanja dlje od svojega doma, pa se je to le malo spremenilo.

Vse več ljudi ugotavlja, da je naša mala deželica pravi raj. Pokrajina je prekrita s čudovito naravo ta pa z vasicami in mesti, za katere se zdi, če jih primerjamo s tujino, da so le mala mesteca, med njimi celo taka brez imen in prebivalcev. V vseh pa hiše, za eno družino, male in velike, raztresene po ravnem in po pobočjih in povsod vmes. Veliko hiš, vsem pa je skupno, da jih obdaja ograja, zidana ali zelena, železna ali lesena, prosojna ali visoka in brez lukenj, za njo pa velikokrat še hud velik pes ali pa mala zverinica, ki vsakega pozdravi z vreščečim laježem.

Med turisti veljamo za prijazne ljudi, gostoljubne in nasmejane, vedno pripravljene pomagati tujcu, ki išče pravo smer in se v novi okolici ne znajde dobro. V srcih pa smo samotarji;  radi imamo svoj mir in tišino, skrivamo se za svojimi štirimi zidovi.

In tako je v glavnem celo leto. Kar se dogaja, se dogaja skrito pred sosedi in mimoidočimi, opazimo se le, ko stopamo proti domu ali odnesemo smeti v zabojnike.

Tako da je spomladi, ko je le potrebno poskrbeti vsaj za travo, odmrle veje in rastline, pa mogoče začeti z deli na vrtu, prav nenavadno, ko okrog hiš kar mrgoli njihovih stanovalcev. In, zanimivo, prav zadovoljni so videti, čeprav, ko jih bolje pogledamo ali ogovorimo, kot da delajo nekaj, kar ni ravno njihov način življenja, ampak pač morajo … Samo, oni uživajo! kot otroci, ki jih po dolgem dežju starši spustijo na dvorišče. Zdi se, da si celo hiše oddahnejo od nenehnega nemira v njih in uživajo v na stežaj odprtih oknih, skozi katere prihaja prijeten svež in že bolj topel zrak, okolica hiše pa veseli, ker so jo končno le opazili in se ji posvetili. Pa ne samo zato, tudi zato, ker … ona jim vendar nudi prijeten odklop in užitek, če delajo ali če le poležavajo, če na gugalnici razmišljajo, kaj bodo pripravili za kosilo in s pogledom iščejo kotiček za nov grmiček ali pa pijejo kavo s prijatelji in to celo leto.

Zakaj je potem tako živahno le tako poredko?

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 17. marec 2016

 

 

 

 

 


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s