Kako čudno je, ko v čisto običajni knjigi prideš do strani, ko začneš čutiti z nekom, ki išče nove in nove izgovore za obisk knjižnice in se počuti vsak dan slabše. Čeprav zgodba, ki jo bereš, ni niti najmanj podobna tvoji, se ustaviš, oddahneš in v trenutku počutiš lažjega – ker nisi edini na svetu, ki je zamudil dan D že stotič.
In vendar je to odvisno – tudi – od tistega nekoga, ki sedi na drugi strani pulta. Nekoga, ki te pogleda tako, da bi se najraje pogreznil v tla in v trenutku izginil, ali nekoga, ki te pozdravi toplo in ti že njegov prijazen pogled pove, da ga ne zanima, zakaj, samo sprejme in razume, sam pa ne čutiš slabe vesti in ogromne potrebe, da bi se opravičil. Sicer pa, zakaj bi se sploh opravičil in to osebi na drugi strani?! Seveda to ne pomeni, da bi se zato sebi v bran moral obnašati napadalno, nikakor. Bi se pa lahko, če že, opravičil samemu sebi, saj si ti tisti, ki moraš plačati zamudnino, bralec, ki na knjigo čaka, bo pač še malo počakal, knjiga mu ne bo ušla nikamor!
To je le delček iz našega življenja … ko imamo po navadi slabo vest.
Pa bi slabo vest sploh morali kdaj imeti? Niso vse te »napake« le del mozaika, ki ga sestavljamo skozi življenje, ko nam en in isti kamenček vedno znova prihaja pod roko in se vzorec pač ponavlja? Kot pri mozaiku v kopalnici, motivu na blagu, celo med cvetjem na travniku?
Kaj ni slaba vest hkrati tudi strah in zato pot do odločitev, kakršnihkoli, tako dolga ali pa razlog, da nanjo sploh ne stopimo? Kolikokrat sploh bi se radi spremenili samo zaradi sebe?
Spremembe nikoli niso hitre, to je proces in koraki se dogajajo počasi. Včasih se začnejo s prebiranjem gore knjig, obiskom predavanj ali delavnic, včasih zaupamo najboljši prijateljici, spet drugič ji zamolčimo svojo željo ali korak, ki smo ga že naredili. Najboljša pa je vedno tista odločitev, ko si rečemo »zdaj pa mi je tega res dovolj, kar bo pa bo, naredil bom to!«
In osebo, ki si upa in premaga samo sebe, je tako dobro opazovati. Pa ne samo slike »prej in potem«, tudi vse korake vmes!
Saj veste: »Očaraj sebe. Očaraj svet.«
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 24. marec 2016
Blanca Chara 