Ostanete kdaj brez besed?

Lisa 151Že kot majhna deklica sem se spraševala, kdo si je izmislil črke in kako to, da jih je sestavil v besede, kot jih poznamo in uporabljamo že stoletja. Želela sem govoriti čisto vse jezike, da bi se lahko pogovarjala z vsemi ljudmi na svetu. Danes sicer vem, da obstaja podobnost med določenimi besedami pri tujih jezikih, vsaj koren besede, še vedno pa ne vem, kdo je izgovoril prvo in zakaj. In verjamem, da nisem edina.

Besede, te stalne spremljevalke vsakdana, govorjene ali pisane, običajne ali strokovne, včasih neznane in skrivnostne, so edino orodje, ki ga uporablja prav vsak človek. Pa vendar se zgodi, da jih včasih ne znamo uporabljati ali ostanemo celo brez njih, ker se ne moremo spomniti prave … ker tistega, kar čutimo in doživljamo preprosto ne moremo in ne znamo opisati. Saj poznate tisti občutek, ko se zjutraj zbudite sredi sanj in jih želite čim prej zapisati, pa vam besede ne stečejo ali nikakor ne morejo prav opisati tistega, kar ste doživeli v snu. Ali pa ko nas nekaj tako preseneti, da ostanemo nemi in odprtih ust?

Vsak narod ima svoj jezik, sestavlja ga nešteto besed, le od nas je odvisno, kako radi jih imamo in koliko jih zares uporabljamo, kako bogat je naš besedni zaklad. So ljudje, ki radi pišejo, in tisti, ki raje govorijo.  Eni uporabljajo preprost jezik, spet drugi strokovnega, eni se z besedami igrajo, tako kot pesniki ali demagogi, ki spretno izbirajo besede in si včasih izmislijo celo kakšno svojo, tako kot tudi prevajalci zadnje čase.

In čeprav besede uporabljamo skoraj od rojstva, se pogosto dogaja, da sploh nismo pozorni nanje, da ne pazimo, kako govorimo, da besede kar same brez  premisleka in zadržkov zletijo na plano. Kako hitro že z eno samo neprimerno besedo lahko užalimo ali koga ujezimo, z negativnim prizvokom v besedi pa spravimo v slabo voljo. Celo manipuliramo z njim.

Nihče pa nas ne (na)uči, kako biti prijazen in z lepo (ne pa hinavsko) besedo priti do želenega rezultata, kako spoštljivo govoriti in s pozitivno energijo napolniti vsak stavek in z njim okolico, kako širiti dobro voljo, pa čeprav včasih samo za trenutek. Tudi takrat ko smo žalostni, slabe volje ali jezni. Zato, naj ne bo umetnost samo pisana beseda, pazimo tudi kako je našo besedo slišati!

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 7. april 2016

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s