»Praznik je običajno dela prost dan« ali »Praznik je dan, ko se navadno ne dela, je posvečen kakemu posebnemu dogodku ali spominu nanj,« sta definiciji, zapisani v slovarju. Nikjer pa ne piše, kaj praznik poleg tega še predstavlja, ne opiše občutkov, ki jih posamezniki doživljamo te dni in kako vznemirjeni že decembra, ko se pojavijo prvi koledarji, preverimo, koliko dni bomo v novem letu prosti.
Praznik se čuti na vsakem koraku. To je, poleg sobote in nedelje, dan, ki se ga še posebej veselimo; na nek način podarjeni dan ali dva, ko so trgovine večinoma zaprte ali odprte le krajši čas, ceste bolj tihe, kljub temu, da tako radi odpotujemo na eno ali več dnevne izlete, ljudje smo veliko bolj sproščeni. Prazniki in dela prosti dnevi so … kot bi se odrlo okno … kot bi zadihali in postali samo mi, kot bi s sebe odvrgli debelo odejo nujnosti, ki nas spremljajo vsak delovni dan in smo v njih tako močno vpeti.
In najbrž je prav prvomajski praznik tisti, ki zadiši posebej omamno. Pa ne samo v pravem pomenu besede, ko uživamo na piknikih s prijatelji v domačem okolju in množičnih rajanjih ob kresovih, ampak zato, ker se zdi, da je poletje tako zelo blizu.
Saj se še spomnite, kako prijeten je trenutek, ko ugasnemo računalnik in zapremo vrata pisarne, zadovoljni, ker smo opravili vse, ali pa vsaj naredili seznam, kaj bomo, ko se čez nekaj dni spet vrnemo, pozdravimo kolege in jim zaželimo prijetne in sproščene dni. Ali pa ko le vemo, da te dni ne dela nihče, razen tistih, ki skrbijo za naše ugodje. Ko smo na nek način enaki – vsi. Ko se nekateri le razlezemo doma, pustimo skrbi za seboj in uživamo samo ob dobri knjigi ali klepetu pri prijateljih.
Vsi pa lahko sanjamo. Kako vržemo kovčke na posteljo v hotelski sobi, postavimo šotor v senci dišečega košatega bora, hitro poiščemo kopalke … kako zadihajo naše misli in telo, ki ga naenkrat osvobodimo vseh krpic, pa če imamo na sebi tiste najljubše ali pa umazane in prepotene, bosih nog stečemo do morja, razpremo roke, globoko vdahnemo tako dolgo pričakovani vonj morja in … skočimo med slane kapljice. Hmmm, svobodaaa!
Vam je zadišalo? No, na to bomo morali še malo počakati – razen tistih nekaj pogumnih, ki na začetku maja pregovorno skočijo v še hladno morje in tistih, ki odpotujejo v eksotične kraje.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 28. april 2016
Blanca Chara 