“Pročelje njihovega palazza je ovešeno z okrašenimi tapiserijami, ki so si jih izposodili posebej za to priložnost. V notranjem dvorišču so dolge podprte mize pogrnjene in obložene za poročno pojedino. Če je moj oče mojster za tkanine, se sorodniki njegovega zeta z njim lahko kosajo pri hrani. V okolici Firenc, kjer je razširjen lov, ni bilo niti ene živali, ki ji na tisti dan ne bi v peči spekli vsaj enega družinskega člana. Najodličnejša poslastica so pečeni pavji jeziki, vendar jih ne morem preveč pomilovati, če se le spomnim na vreščanje njihovih bratrancev pri nas doma. Bolj se mi smilita grlica in gams, ki sta oba precej manj veličastna mrtva kot živa, čeprav že vonj njunega začinjenega mesa zadostuje, da se starci začnejo sliniti po svojih žametnih naprsnikih. Poleg divjačine je tu še prerutnina – kuhan kopun* in piščanec, ki ji sledijo govedina, cel pečen kozliček in čudovita ribja pita z dodatkom pomaranč, muškatnega oreščka, žafrana in dateljnov. Toliko jedi je, da lahko čez nekaj časa poleg hrane vonjaš tudi riganje. Seveda se ljudje uradno zmrdujejo nad kulinaričnimi ekscesi tolikšnih razsežnosti. Kot vsako pobožno krščansko mesto imajo tudi Firence zakone, ki omejujejo razkošje. Toda prav tako kot vsi vedo, da ženski njena poročna skrinja služi za to, da lahko skrije presežek svojih draguljev in bogatih tkanin pred oblastmi, tako je tudi gostija, ki sledi ceremoniji, zasebna zadeva. In zares se dogaja, da vidiš ljudi, katerih službena dolžnost je, da skrbijo za uveljavljanje teh zakonov v praksi, kako si bašejo v usta ostanke požrtije, pa čeprav si ni mogoče niti zamisliti, kaj bi bogaboječi novi predstojnik samostana San Marco rekel na takšno hinavščino.
Po hrani pride na vrsto ples. v tem trenutku je Plautilla čisto prava nevesta, saj z zamahom roke oddaja tako nežno povabilo k spogledovanju, da ob tem znova obupujem zaradi lastne nerodnosti.”
“Praznovanje traja pozno v noč. Ljudje jedo, dokler lahko komaj še hodijo, in vino teče, kot bi poplavljal Arno, tako da zaradi njega kar nekaj moških postane neotesanih. Toda ne morem vam povedati, kaj govorijo eden drugemu, ker so me zdaj že izgnali v eno od zgornjih soban skupaj z dvema debelima spremljevalkama in ducatom deklet moje starosti (op. 14 let) za družbo. Ločevanje neporočenih mladih žensk je v tem času vsesplošen običaj (rože, ki še brstijo, je treba zaščititi pred vsakršnim prisiljenim začetkom poletja), vendar se zdi v zadnjem času prepad med menoj in drugimi dekleti globlji, kot so le naša leta, in ko sem tiste noči razmišljala o minuli zabavi, sem si prisegla, da sem bila tokrat zadnjič opazovalec, namesto da bi sodelovala v dogodku.”
*kopun: mlad skopljen petelin, cenjen zaradi okusnega mehkega, belega in sočnega mesa
Rojstvo Venere, roman o ljubezni, umetnosti in izdajstvu v renesančnih Firencah, Sarah Dunant, 2005
slika: Poročno slavje, Sandro Botticelli, 1483
Blanca Chara 