“Njen obraz je poln in mehak, njena koža bajno bleda, čeprav ji lica razsvetljuje rdečica razburjenja. Njene oči so jasne, znotraj svetleče obrobljene in rdeče kot seme granatnega jabolka nasproti belini, njene trepalnice ne pregoste ne pretemne in njene obrvi na sredini polne, nato pa proti nosu in ušesom zašiljene kot slikarjeva poteza s čopičem. Njena usto so majhna in našobljena kot Kupidov lok in njeni lasje, bolje rečeno, tisti del njenih las, ki je viden izpod rož in draguljev, odsevajo njeno občudovanja vredno zavezanost lenarjenju ter množico popoldnevov, ki jih je preživela v nastavljanju sončnim žarkom.
Njena obleka je narejena po najnovejši modi: izrez je nazobčan, razkazuje njene obline in očetov prikupen flamski batist, po katerem je povpraševanje že noro naraslo, spodnja krila pa so mehka in polna kot angelska krila, tako da lahko slišiš, kako material vzdihuje ob dotiku s tlemi, ko zajadra mimo tebe. Toda vrhnja obleka je tista, zaradi katere bi se človek zjokal od lepote. Narejena je iz najfinejše rumene svile v odtenku najsvetlejših žafranov, ki jih prav zaradi njihove barve gojijo na poljih okoli San Gimignana, in krilo je izvezeno, pa ne surovo kot nekatere obleke, ki jih vidiš v cerkvi, kako poskušajo tekmovati z oltarnim blagom, temveč pretanjeno, tako da se zdi, da se rože in ptice prepletajo skozi vezenino.”
“Sobo nenadoma preplavijo ljudje, nas pa spodijo ven. Na dvorišču spodaj so glavna vrata odprta in z Erilo gledava, kako Plautillo dvignejo na belega konja, pri tem pa je njena obleka urejena tako, da kot zlato jezero valovi okrog nje, njeno poročno skrinjo dvignejo na ramena služabnikov, procesija do hiše njenih sorodnikov po moževi strani pa se s tem začenja.
Medtem ko paradiramo po cestah, se okrog nas zbere množica, zaradi česar je moj oče še posebno zadovoljen, toda on seveda ve, da naše premoženje izhaja iz tkanja ženskih želja v tkanine in da nas v Mauriziovem bivališču čakajo ducati najpremožnejših florentinskih družin, da nas prozdravijo, vsaka od njih pa goji poželenje po finem blagu.”
Rojstvo Venere, roman o ljubezni, umetnosti in izdajstvu v renesančnih Firencah, Sarah Dunant, 2005
slika: Simonetta Vespucci (sestrična Ameriga Vespucci), delo Sandra Botticellija, 1490
Blanca Chara 