Presenečenja so kot zdravilo.

Lisa 155So presenečenja, ki nam jih pripravijo naši dragi, prijatelji in znanci in presenečenja, ki se nam zgodijo, medtem ko sanjamo o prihodnosti. Ne vemo, kdaj bodo prišla in se nanje ne moremo pripraviti, lahko le slutimo in ugibamo in se prepustimo toku vsakdana.

Nekateri imajo presenečenja radi in uživajo v njih, (ker) živijo za trenutek, brez pričakovanj, so spontani in se jim prilagajajo sproti.

So pa drugi, ki jim je drago in dobrodošlo, če lahko delajo in živijo po ustaljenem redu ali pa na rutino celo prisegajo, doma in v službi. Zadovoljni so, ker točno vedo, kaj jih čaka. Celo za rojstnodnevno darilo ali katero koli drugo že vnaprej povedo, kaj bi radi in pravzaprav pričakujejo, da bodo to tudi dobili, sicer bodo slabo voljo stresali vse naokrog. Že v postelji vedo, kako se bo odvijal njihov dan, v službi sedejo za mizo, začnejo prelagati dokumente z leve na desno in sledijo vnaprej pripravljenemu seznamu opravil. Tako kot tudi popoldne. Če so popoldnevi med tednom natrpani, je to res potrebno, sicer pa … Prilagajanje jim predstavlja res veliko oviro.

Medtem pa v njih nekaj spi globok spanec … se ziba sem in tja … in čaka … da bo prišel trenutek, ko se bo le zgodilo nekaj, kar jih bo (končno) prebudilo. Ko bodo pogledali okrog sebe, se zdrznili in opazili življenje, ki se dogaja – sredi njega pa nekoga, ki se jim sicer zdi znan, se ga od nekod spominjajo, ampak ne tudi, od kod.

Presenečenja so kot zdravilo, celo v majhnih odmerkih in na vsakem koraku, če jih le vidimo, če jih želimo videti. Poživljajo tako naše misli kot telo, vedno ponujajo nekaj novega in nam dajejo razlog za radost in veselje, pa tudi povod za sprejemanje odločitev in sprememb. Ker se dogaja! Ker nas delajo žive!

In na nek način je presenečenje tudi praznik, čeprav določen že davno tega, vsakokrat pride na drug dan v tednu, prinese drugačno vreme, ki se mu mi samo prilagodimo. Sobota in nedelja, ki nas potrpežljivo in vztrajno počakata vsak konec tedna, pa rutina. Seveda se ju veselimo že takoj, ko sta mimo, pa vendar … katerih dni se veselimo še posebej? Kaj niso ljudje, ki jih srečujemo zdaj, ko smo se ‘vrnili s praznikov’ še bolj spočiti in še bolj zadovoljni?

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 5. maj 2016

 

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s