Poročna noč konec 15. stoletja

zač 16st Catherine de Medici“Najprej mi je sezula čevlje in iz notranjosti pete odstranila zlatnik, ki ga je tja skrila moja mati, da bi moji zvezi prinesel bogastvo in plodnost. Ko sem ga držala v roki, sem se za trenutek zbala, da bi se ob njem lahko zjokala, v tolikšni meri je bil simbol mojega izgubljenega doma. Potem mi je razvezala čipke in stopila sem iz svoje obleke in srajce, dokler nisem gola stala pred njo. Moja nočna srajca za poročno noč je pripravljena ležala na postelji. V sobi je bilo hladno in ko sem drgetala, se je površina moje kože nagrbančila kot mrtev in oskubljen piščanec. Stala je z obleko v roki in me proučevala. Oblačila me je že, odkar sem bila otrok, in je leto za letom opazovala spremembe na meni. Zdaj sva se obe spraševali, od kod so se vzeli zaliti boki in poganjajoča griva sramnih dlak.

“Oh, moja gospa,” je rekla v poskusu, da bi zvenela lahkotno, ko je izraz uporabila v šali. “Poglejte se – taka zrela breskev.”

Sebi navkljub sem se zasmejala. “Prej debela, bi rekla. Napihnjena sem kot bolan mehur.”

“To je meso, ki pride in gre z luno. Vendar ti pristaja. Pripravljena si.”

“Oh, pa ne še ti, Erila. Že Tomaso je bil dovolj nadležen. Edina stvar, povezana z mano, ki se je res spremenila, je to, da krvavim kot zaklan prašič. Drugače pa sem ista kot prej.”

Nasmehnila se je. “Ne čisto ista. Zapomni si, kaj ti pravim.”

Spet sem si zaželela, da bi bila ona moja mati. Potem bi jo lahko vprašala vse stvari, ki jih nisem vedela in ki bi mi lahko rešile življenje ali pa vsaj dostojanstvo za naslednjih nekaj ur. Toda bilo je že prepozno. Pograbila sem obleko in si jo potegnila čez glavo. Svilena površina je padla na tla, tako da je donos mojega očeta ljubkoval moje gole boke in noge. V njej sem bila videti skoraj ljubka.

Usedla sem se, medtem pa mi je razpletala lase. Tako gosti in neubogljivi so bili, da so mi, potem ko je razpela zadnjih nekaj sponk, težko padli čez hrbet.

“Takšni so kot reka črne lave,” je rekla, ko jih je začela krtačiti in se boriti, da bi jih osvobodila vozlov.

“Prej kot polje vran, ki se pričkajo, bi rekla.”

Skomignila je. “Tam, od koder prihajam jaz, ta barva velja za lepo.”

“Oh! A potem pa lahko grem živet še v tisto deželo? Ali pa, imam še boljšo idejo!” V zrcalu sem ujela njen pogled. “Zakaj ne bi šla ti namesto mene nocoj k njemu? Res. Popoln načrt. Temno bo, tako da sploh ne bo opazil razlike. Saj sva spregovorila komaj kakih dvajset besed. Ne, nehaj se smejati. Resno mislim. Skoraj tako zalita si kot jaz. Dokler s teboj ne začne govoriti grško, bo preprosto.”

Njen smeh je bil od nekdaj neškodljivo nalezljiv, in zdaj sva bili nekaj časa obe nesposobni prenehati. Kaj bi si mislil, če bi naju slišal? Globoko sem zajela sapo, jo spet zadržala in zaprla oči. Ko sem jih spet odprla, se mi je smehljala.

“Misliš, da sem premlada (op.p. 15 let) za to, Erila?” sem zaskrbljeno rekla.

“Dovolj si stara.”

“Kdaj se je tebi to zgodilo?”

Našobila je ustnice. “Ne spomnim se.”

Vzdihnila sem. “Vsaj namigni mi kaj. Prosim. Povej mi, kaj naj delam.”

“Ničesar ne počni. Če boš kaj delala, bo mislil, da zate ni prvič in bo razveljavil pogodbo.”

In obe sva se spet začeli smejati.”

“Kaj si mi že enkrat rekla? Preden se je Plautilla (op.p. sestra) poročila … Da ni tako hudo, kot če bi ti izpulili zob, lahko pa je tako sladko …”

“- kot bi vibrirala najvišja struna na lutnji.”

Zasmejala sem se. “In kateri poet je to izjvail?”

“Ta,” je rekla in pokazala na svoje mednožje.

“Kaj pa tole … kot bi prvič srknil sočno lubenico.”

“Kaj!”

“To je rekel moj brat Tomaso.”

Skomignila je. “Tvoj brat o tem ne ve ničesar,” je ostreje rekla.

“No, dobro se pretvarja.”

Vendar se je zdaj nehala igrati. “Dajmo, dajmo. Dovolj je tega,” je rekla, mi pogladila obleko in do konca uredila lase. “Svojega moža boš pustila čakati.”

“In kje boš ti?” sem rekla, rahlo iz sebe.

“Spodaj, skupaj z drugimi sužnji. Kjer pa je, to ti moram povedati, vlažno in hladneje kot v hiši tvojega očeta. nisi edina, ki bo morala iznajti način, kako naj se v najinem novem domu počuti topleje.” Toda še vedno sem se ji smilila. “Vse bo v redu,” je rekla in me prijela za lice. “Ne bo te ubilo. Nehaj razmšljati o tem. Bistre ženske od tega ne umrejo. Zapomni si to.”

Rojstvo Venere, roman o ljubezni, umetnosti in izdajstvu v renesančnih Firencah, Sarah Dunant, 2005; slika: spalnica Catherine de Medici, 1. pol. 16. st.

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s