Včasih so bili ljudje bolj v stiku s svojo obleko, ki so jo skrbno zloženo shranjevali v skrinjah. Vedeli so, od kod izvira blago, kako je nastala barva, v katero so bili obarvani posamezni kosi, kdo je obleko sešil in kdo izvezel vse drobne detajle, tisti, ki si tega niso mogli privoščiti pa, kdo je obleko nosil pred njimi.
Danes nam to (večinoma) ni več pomembno. Obleko kupimo, ker jo potrebujemo, ker je moderna ali pa preprosto zato, ker je poceni. Pomembno nam je le, da se nam je ‘pokazala’. Da smo v trenutku, ko smo jo zagledali, enostavno vedeli, da jo moramo imeti, pa tudi, če je malo dražja. Da se nismo mogli otresti občutka, kako prijetno in čudovito bi se počutili v njej, tudi po tem, ko smo naredili tri kroge po trgovini. Da nas je ‘nagovorila’, ko smo jo kar naenkrat zagledali celo v kupu pomečkanih kosov v košu, nad katerim je visel napis ‘akcija’. Naša je od trenutka, ko jo prinesemo domov, kaj se je dogajalo z njo prej, nas ne zanima.
Ostane pa spomin. Včasih posebej ljub, drugič malo manj. Čeprav vemo za vsako nerodnost, ki se nam je pripetila in pustila drobno sled na obleki, za slabo voljo, ki je pripeljala do zgrešenega nakupa, ki še vedno čaka v omari, obleke še vedno ne moremo zavreči. Celo darilo sosede, ki nam ni všeč, moramo sem in tja obleči. Ali pa nam je obleko škoda vreči stran, ker je bila noro draga.
Spet drugič pa se od kosov preprosto nočemo ločiti. Čeprav jih ne moremo niti obleči več, se ob njih spomnimo na dogodek, ki ga podoživljamo vedno znova. Kapa z velikim pisanim cofom, ki je ne bi nikoli izbrali, pa smo jo v malem smučarskem kraju morali, ker je bila zadnja, in smo svojo v naglici pozabili doma. Mehak pulover v čudoviti limonasto rumeni, ki smo ga skrbno položenega v škatlo z veliko pentljo na pokrovu pred leti dobili v dar od prijateljice. Pisana frfotajoča poletna obleka, ki smo jo kupili na počitnicah v Provansi in se v njej počutimo kot sredi prostranega travnika dišeče sivke. Čudovita ogrlica z lanskega pohajanja na našem najljubšem otoku in slamnat klobuk, ki nas je ščitil pred močnim soncem, ko smo pili kavo z našim dragim.
Omara je kot knjiga … večkrat prebrana in mnogokrat na hitro prelistana … kot preteklost, ki se meša s sedanjostjo in čaka na prihodnost – naše počutje.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 12. maj 2016
Blanca Chara 