Moje telo, moja pravila.

Lisa 159aČeprav ima dan štiriindvajset ur in je v tednu sedem dni in vemo, da drugače ne more biti, nam zmanjkuje tako ur kot dni. Zaradi obveznosti, ki jim moramo slediti in jih izpolniti čim bolje in zaradi želja, ki se nam zaradi pomanjkanja časa vztrajno nabirajo. Da nam je vsaj malo lažje in da ne bi česa pozabili, si sestavljamo neskončne sezname in poskušamo slediti številnim navodilom in pravilom.

Pa pravila in navodila sploh lahko veljajo za vse enako?

Mene velikokrat spominjajo na pesmi, ki se jih je v šoli, osnovni, seveda, potrebno naučiti na pamet. Ko se otrokom tudi po tem, ko jim učiteljica razloži, kaj je pesnik želel povedati in kaj se je v njem in z njim takrat dogajalo, niti sanja ne, o čem govorijo. Pesem pač ponavljajo tako dolgo, da se usede, da na nek način postane del njih. Toda, za kako dolgo?

Kaj niso tudi pravila neke vrste pesem? Ki ji sledimo zato, da bi nekaj, kar še ne poznamo, opravili ali osvojili čim bolj enostavno in hitro, pri tem pa svoje misli in občutke spustili na pašo? Pa če so to navodila kako sestaviti posteljo ali pa kot prijatelj, ki je neko sobotno dopoldne kupil nov televizijski sprejemnik in se do večera trudil razumeti navodila, kako nastaviti podnapise, na koncu pa obupal in si film, za katerega si je končno lahko vzel čas, ogledal brez podnapisov? Poleg tega so navodila včasih napisana in prevedena tako, da jih ne bi razumel niti tisti, ki jih je zapisal, če bi poznal jezik. Ali pa tako natančna, da jih marsikdo ne razume preprosto zato, ker jih ne prebere dovolj zbrano.

Tako je tudi s pravili pri oblačenju – ni jih. Vsaj splošno veljavnih ne. Lahko sicer sledimo nekim okvirom, pa vendar … Prebirati knjige in slediti blogom je eno, to upoštevati in živeti pa drugo. Ker, tudi če se nekdo v nekem pravilu najde in ugotovi, da lahko nosi določeno dolžino ali barvo, kombinacijo ali stil, še ni rečeno, da si bo v tem izpred domačega ogledala pred sodelavce v službi tudi upal stopiti. Ali oditi nekam, kjer obstaja neskončno majhna možnost, da bo srečal kakšnega znanca. Obleka je del karakterja in samopodobe, potrebno jo je začutiti, se v njej počutiti dobro in samozavestno, včasih strogo, drugič bolj sproščeno – in med tem znati tudi ločiti.

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 2. junij 2016

prevod teksta s slike: “Ne dolgujem vam popolnosti. Moje telo, moja pravila.

 

 

 


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s