Nima samo siva petdeset odtenkov, tudi vsaka druga barva jih ima. In vreme in razpoloženje in naša čustva tudi. In niso odvisni vedno drug od drugega, navadno se prikradejo nepričakovano, kar tako, mimogrede.
Pravzaprav ni nič čudnega, v tako pestrem času živimo, da komaj dohajamo, toliko se dogaja, tako tega kar moramo narediti, kot tistega, kar bi radi. In prav pri slednjem je odtenkov še toliko več, mi se moramo le odločiti, kako si bomo popestrili prosti čas.
Pa je ‘popestritev’ (sploh) nujna? Kaj nismo (tudi) ob teh ‘popestritvah’ na nek način postavljeni v tok dogodkov, ki nam je nov in ga namesto nas vodijo drugi, mi mu le sledimo in se mu prilagodimo? Potem pa, sicer polni vtisov, odidemo domov in si želimo, da bi naslednji dan lahko samo poležavali in si odpočili? Kaj si ne želimo dopusta in počitnic prav zato, da bi dneve preživljali brez urnika in vnaprej določenega plana, spontano in sproščeno?
Časa nam čez leto zmanjkuje kar naprej, vsak dan posebej. Besedici ‘nimam časa’ sta spremljevalki slehernega dne, se zdi, da že prav oguljena fraza, celo izgovor. Čas si je vendar treba vzeti! Pa ne samo zato, da nas ne prehiti in da se ne sprašujemo, kam je šel, ko pogledamo nazaj, ampak zato, ker … Kaj ni lepo in dobro in čudovito, ko se odklopimo? Se ne počutimo takrat svobodno in brez časa, kot bi lebdeli … kot da smo z neba k sebi čudežno povlekli nekaj trenutkov ali uric in jih svojemu dnevu –podarili?
Saj veste, kaj se zgodi, ko po vsakodnevnem lovu za minutami pride dolgo pričakovani dopust. Seveda! Veselje in pričakovanja! Ampak tudi – šok! Ker … naenkrat imamo preveč časa! Sploh ne vemo, kaj bi z njim in kako! Prav posebej pridni in delovni zbolijo, pari, ki kar naenkrat skupaj preživijo celih štiriindvajset ur in to ne le dva ali tri dni, se skregajo, otroci so jim (še dodatna) ovira, samski se počutijo še bolj sami.
Zato … čas za odklop si je treba vzeti tudi med letom, tako preko dneva kot tudi zvečer. Da v posteljo ležemo sproščeni in mirni. Da v mislih preletimo, kaj nam je prinesel dan, in se tik pred štetjem ovac le še zadovoljno zahvalimo, ker nam ga je uspelo – podaljšati!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 16. junij 2016
Blanca Chara 