Tudi tak je lahko vroč poletni dan.

Vroče popoldne. Okna so tesno zaprta, žaluzije spuščene. Komaj čaka, da pride večer, da bo v stanovanju končno lahko odprla vsa okna in vrata in v vsak kotiček spustila toliko ohlajenega zraka kot se le da. Ko zazvoni telefon. Le kdo bi bil? Nikogar ne pričakuje. Prijateljica?! Nikoli ne pokliče tak čas.

Vzame telefon v roke, stisne tipko in pozdravi s smehom v glasu: »Poslušam!«

In takoj smeh tudi na drugi strani: »Upam, da ne boš imela spet kakšne nore ideje za kolo danes zvečer?!«

»Ha ha ha! Se zdi, da čakava druga drugo, kdaj bo katera odpovedala! Je res prevroče, a ne?«

»Ja, sem se ravno vrnila s klepeta, z avtom, seveda! Zdaj končno vem, kako se počuti čevapčič na žaru!«

In že spremenita temo.

»Sem malo brskala po par trgovinah … pa nimajo nič,« pravi prijateljica. »Iščem nekaj, kar bi lahko oblekla k tistim mojim oranžnim lesenim coklam. Saj veš, sem jih pač morala imeti, so čist hude!«

»No, potem greva pa raje v šoping! Zvečer, ko se bo malo shladilo. Neee, jutri zjutraj, ko bo hladno in v trgovinah še malo ljudi.«

Predlog je bil z navdušenjem in takoj sprejet. Samo za eno uro, obe imata kup obveznosti in ne bi radi zvečer lovili minute. Bosta pač malo preganjali druga drugo. In sta šli …

Seveda vsaka zase točno ve, kaj išče. Malo pa tudi ne. Saj to, da veš, kaj nujno potrebuješ, še vendar ni in ne more biti dovolj, da ti ne bi čisto mimogrede kakšen kos posebej padel v oči, kajne? Bom imela pač boljšo izbiro v omari, prepričuje vsaka samo sebe.

In začneta stokati. Oh, kakšna obleka! Res je ne bi velikokrat oblekla … pa saj je lahko v ‘rezervi’, za kakšno posebno priložnost, a ne? In barva tiste dolge jopice … pred leti sem se tako dobro počutila v suknjiču točno te barve. In bluzica z zvonastimi rokavi … tako romantična je, pa še na babico me spominja.

Naročje se polni, minute tečejo, vsaka stopi v svojo kabino … in upa in upa. Ampak, kaj ko nekaj kosov takoj odpade! Tistih najboljših! Le zakaj?! Pa tako dobri so bili videti na obešalniku.

Ja, ni vse lepo, kar se sveti, je pa lahko prijetno, še posebej, če se konča s kavico v prijetni družbi veliko kasneje kot čez eno uro in seveda dogovorom, da je treba šoping – ponoviti.

Tudi tak je lahko vroč poletni dan!

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 21. julij 2016