Je dan in je noč. Dan zato, da se dogaja, in noč zato, da se ne dogaja nič. Vsaj naj se ne bi, potem ko se odločimo, da bomo legli k počitku. Kaj pa ko ne moremo spati in se sredi noči zbudimo in štejemo ovce do neskončno?
Meni so to zadnje čase kar večkrat zgodi, pa če je polna luna, grem prepozno spat, me tarejo skrbi, sem (pre)utrujena ali nič od tega. Včasih se poskušam zamotiti in ugibam, kaj hodi po travniku pred hišo, pa se tisto nekaj samo sliši, ne pa tudi vidi ali pa se sprašujem, kako lahko spi lastnik psa (in vsi sosedi okrog njegove hiše), ki včasih joka v luno in drugič že ves hripav divje laja več kot eno uro, ker ga je nekaj zmotil jelen in se z njim ‘pregovarja’, kdo je gospodar in čuvaj hiše. Včasih vzamem v roke knjigo, ki je še pred kratkim zvečer nisem uspela prebrati več kot dve strani, ker me je zmanjkalo že na koncu prve, zdaj pa … lahko berem skoraj do jutra! Ko pa v čakanju, da me bo spanec le premagal, ne zdržim več, celo vstanem. Celo brskat po internetu grem, kar je tako ali tako najslabša možna odločitev. Takrat šele se prebudi um, in to gotovo za več kot 100%, sploh ko zaidem na strani z raznimi ustvarjalnimi idejami.
Se pa spomnim znanca, ki je imel ženo, ki je ponoči kar redno vstajala. Dolgo ni vedel, zakaj in tudi kaj takrat pravzaprav počne, se je pač obrnil na drugo stran in spal naprej. Čudno se mu je zdelo le to, da se je, ko se je vrnila v posteljo, nekako posebej umirjena pokrila z odejo in spala naprej. Končno je nekega jutra, ko mu je že navsezgodaj zadišalo nekaj sladkega, ugotovil, da je iz škatle njegovih najljubših piškotov, varno skritih na najvišji polici najvišje omarice v kuhinji, izginil ne samo zadnji slastni piškot ampak tudi zadnja slastna drobtinica!
Ja, tudi to se nam (lahko) dogaja.
Ampak jutro vedno pride … in vse se začne od začetka. Celo na običajno nadležno zvonjenje v bližnji cerkvi, budilko ali poštarja se ne jezimo tako močno, in vstati je lažje, tudi če je noč prekratka. Dnevi so tako zelo drugačni od preostalih v letu, toliko različnih priložnosti in skritih presenečenj nudijo, izkoristimo jih polno in čim bolj sproščeno! Uživajmo v trenutku!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 4. avgust 2016
Blanca Chara 