Mama, oče, brat, sestra, babica … partner … najboljša prijateljica in ‘samo’ prijateljica, znanka ali znanec, sodelavka ali soseda … neznanec. Z vsakim od njih imamo neke vrste povezavo. V vsakdanjem življenju in vsak dan, nekje daleč, samo trenutek ali malo več, po naključju. Pa vendar tudi po bežnem klepetu z nekom, ki ga vidimo prvič, hitro ugotovimo, da poznamo iste male kraje in njihove skrivnosti, iste ljudi, se gibljemo v istih krogih … ampak se do tega bežnega trenutka še nismo srečali. In se sprašujemo le kako to in zakaj ravno zdaj?
Ampak, se v našem življenju ljudje res pojavljajo v tem vrstnem redu in nas skozi življenje tako tudi spremljajo? Dobro, mama in oče sta bila prva, ki smo ju prepoznali in spoznali, kdo pa je tisti, ki pozna naše skrivnosti? Komu se najbolj in najraje zaupamo? Kdo nam prisluhne in je ob nas, ko si želimo pogovora, ki nam stoji ob strani, ko ne vemo, kako naprej ali kako se spopasti z oviro, ki se nam je postavila na pot? Kdo je tista oseba, ki ji zaupamo in verjamemo, da bodo besede ostale samo pri njima, in tudi vse misli, ki se bodo ob tem porodile?
So ljudje, predvsem ženske, ki rade svojo težavo delijo takoj in čim prej, in tudi imajo prijateljico, ki jim je na voljo ne glede na to, kje je; tiste, o katerih vsi vedo vse in tiste, ki svoje skrivnosti delijo bolj skrbno.
So pa tudi tiste, ki delajo malo tako in malo tako. Verjamem, da tudi ve, mogoče ne vedno, sem in tja prav gotovo. Velikokrat vam je verjetno odleglo, ste nekako imele občutek, ne samo, da ste problem (raz)delile, ampak tudi, da niste same in da ste pri reševanju težave dobile pomoč ali pa vsaj sočutje.
Kaj pa ko se vam je zgodilo nekaj lepega, nekaj čisto in samo vašega, nekaj kar bi rade pestovale ves čas in se zibale na oblakih? In ste se prijateljici, ker ste tako navajene in ona to od vas tudi pričakuje, tudi zaupale? Kaj se je zgodilo? V vas? Ste občutek lahko le delile in je ostal vaš v vsej svoji moči, brez da bi ga raz-delile ali je del njega zbledel?
Včasih je dobro biti samo sama s sabo! In tudi prav!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 11. avgust 2016
Blanca Chara 