Skupina ljudi. Naključno zbrane ženske in moški vseh starosti, ki se na tem mestu vidijo prvič. Vsak zase stojijo v kotu, ki so si ga izbrali, da bi bili opazni čim manj ali pa nekje na sredini, da bi bili vidni čim bolj. Vsak pri svojih mislih, povezanih z dogodkom, ki jih čaka ali pa čisto drugje. Resni. Le redki dvignjenih glav, pričakujočih pogledov in simpatičnega leska v očeh.
Čakajo. Že nekaj časa. V prostoru se čuti rahel nemir, velika ura na steni kaže polno uro in zdi se, da so zbrani že vsi. Oni pa še vedno čakajo … da se bodo odprla tista ena in edina vrata in bo nekdo prišel povedati, kaj zdaj in kako naprej.
In ko se spet za kratek čas umirijo in si nekateri že upajo pogledati levo in desno, se mogoče sramežljivo spogledovati z osebo poleg sebe ali celo na drugem koncu, ko si roko, na kateri ura že kaže zamudo, spet spravijo v žep ali na ročaj torbice, si z drugo roko popravijo pričesko ali pogladijo brado, v prostor vstopi – nekdo. Kot bi posijalo sonce po dolgem in deževnem dnevu ali pa kot bi nekdo dregnil v mravljišče, se neme osebe v trenutku zganejo, se že v naslednjem začnejo približevati temu nekomu in še v naslednjem postanejo eno. Skupina, ki je dočakala, da jim nekdo samo s svojim pozdravom pritrdi, da res vsi prihajajo zaradi istega razloga, da jih povezuje isto. In ko jim ta nekdo razloži njihovo nalogo, se odločneje pa še vedno mirno odpravijo tja, kamor so napoteni. Zdaj niso več posamezniki, zdaj so skupina in tako se začnejo tudi vesti. Na obrazih se končno pojavi mimika in na telesu gibi, vsaka oseba dobi svoj glas, spregovori z besedo in nasmeškom, sem in tja kdo tudi pokaže, da se zna smejati in smeh privabiti tudi pri drugih.
In ko je čas za odmor, so ovire premagane. Pade še zadnja zavesa neznanih in neprijetnih občutkov. Ni več skrivanja in pogledov, ki se izogibajo drug drugemu, med posamezniki se začuti privlačnost, oblikujejo se male skupinice ali pa se v pogovor ujameta le dve osebi. Na dan pridejo zanimanja in znanci, ki so jim skupni, pa dogodki, ki se jih spominjajo, vzdušje postaja vedno bolj prijetno. Vse dokler ni čas za slovo, izmenjavo telefonov in povezav do družabnih omrežij.
Le zakaj je vedno potrebnega toliko časa, da se približamo drug drugemu? Je to strah, da se pokažemo, kdo smo? Strah pred tem, kar nas čaka? Ali le umirjeno pričakovanje?
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 18. avgust 2016
Blanca Chara 