»Dragi, lahko vzameš tole, prosim?« se iz kabine zasliši nežen ženski glas, medtem ko roka z obleko kuka izza zavese in se steguje proti mlajšemu moškemu, ki sedi na zofi v neposredni bližini. Ker se kar nekaj časa zdi, da se ne bo zgodilo nič, s kotičkom očesa pokukam proti moškemu. Niti premaknil se ni, mirno tipka po svojem mobilnem telefonu. Ne oglasi se ne ona ne on. Čez kakšno minuto končno, počasi, brez da bi dvignil pogled, zamrmra, stegne roko, zatipa obleko in jo položi poleg sebe. In tišina. Spet. Skrivaj se nasmiham. Pravzaprav niti nisem presenečena nad njegovim nezanimanjem, bolj občudujem njo, ko malo kasneje zaslišim, seveda samo jaz, rahel šum zavese. In njegova draga kar naenkrat stoji pred njim v obleki, za katero se zdi, da ji je všeč. Ni pa prepričana. Medtem ko rahlo odsotno razmišlja, ga vpraša: »Kako se ti zdi?« in se leno obrne pred njim. On le na kratko odlepi oči z malega ekrana, reče »V redu«, in svoj pogled spet spusti k telefonu. Tudi ona se ne pusti motiti, malo se še opazuje v ogledalu, potem pa se počasi vrne v kabino.
Stopim iz trgovine in pred sosednjo opazim moškega v poznih srednjih letih, kako z rokami globoko v žepih opazuje, kaj se dogaja v avli pred trgovino in ves čas pogleduje proti mali kavarni, kjer gostje sproščeno klepetajo. Videti je, da si želi, da bi tudi sam lahko posedal tam, ampak s svojim prijateljem ne z ženo, ki jo mora čakati, in se sprašuje, zakaj le je moral z njo, ko pa ga trgovine niti malo ne zanimajo, če kaj komentira, pa tako ali tako ni v redu.
V naslednji trgovini, ja, sem pač malo pohajala iz ene v drugo, takoj ko vstopim, opazim starejšo gospo z metrom iz papirja v roki, ki z očmi nestrpno išče prodajalca, očitno je, da bi ga rada nekaj vprašala, nekaj korakov za njo pa odsotno stopica starejši gospod, prav gotovo njen mož. Jasno se vidi, da ga omarica, za katero se je njegova gospa odločila, da je edini kos pohištva, ki ga v stanovanju še nimata, je pa nujen, niti najmanj ne zanima.
Le zakaj bi morale hoditi v trgovino s svojimi moškimi, ko pa smo, takrat ko ne najdemo, kar iščemo – ker velikokrat tudi ne vemo, kaj iščemo – včasih celo same sebi odveč. Sploh pri oblačilih. In bi s seboj raje povabile prijateljico, ki ji zaupamo ali pa čisto svojo osebno stilistko. Moški bi bili gotovo zadovoljni.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 29. september 2016
Blanca Chara 