V istem trenutku na istem mestu.

lisa-178Vrsta, ne ena, več njih. Mi pa na koncu vsake ali pa nekje vmes. Zjutraj pred vrati kopalnice, če so zaklenjena in je v kopalnici prostora le za enega ali ker je umivalnik samo en in tudi prha. Za kruh v košarici na mizi, če se nad njim steguje roka, ki žal ni tvoja, ker si res lačen, pa za maslo in še kaj, posebej v nedeljo zjutraj. Pred omarico s čevlji, ko ti končno uspe biti pripravljen na izzive dneva.

Vrsta (kolona) avtomobilov z zaspanimi in počasnimi šoferji pred semaforjem, in to ne samo enim. Pred škatlico, ki si zapomni, kdaj si prišel v službo in te na koncu meseca mirno in brez slabe vesti, pravzaprav z užitkom, zatoži šefu, ker si tisti ponedeljek zamudil dve minuti. Pred avtomatom za kavo. In ko prideš vsaj malo k sebi, še pred šefom, pri katerem si končno dobil termin za kratek sestanek. Seveda se zdi ta vrsta, ki to pravzaprav ni, najdaljša. Potem za kosilo in … in … Popoldne vrsta v trgovini na delikatesi, pri zelenjavi, na blagajni in – vmes gotovo še kje. Pa spet na cesti, ko se pelješ domov in se dan na nek način šele začne. Ali naj bi se, ker bi radi delali samo to, kar si želimo.

V vrsti smo, ko moramo počakati, če želimo kaj povedati v šoli, službi ali pa v družbi. Ko želimo kupiti vstopnice za film, ki bi ga radi videli prej kot čez par let doma na televiziji. Ko čakamo na natakarja, ki komaj obvladuje vrt poln gostov. Ko čakamo odgovore na vprašanja, ki smo jih poslali po telefonu, e-pošti.

Saj se zdi se, da smo v vrsti cel dan! Celo ko smo že v postelji in bi radi čim prej zaspali … pa morajo čez ograjo skočiti še vse tiste ovce pred nami.

Stati v vrsti in čakati je res naporno. Ampak – zakaj? Ker ne moremo biti pri miru, ker smo odvisni od tega, kar čakamo, ker nas preganja čas … ker ne vemo, kaj pravzaprav čakamo?

Včasih ali pa velikokrat velja, da smo odvisni od tistega, kar čakamo. Pa vendar smo odvisni tudi od tega, kako se odločimo, da bomo delovali, medtem ko čakamo. Ali pa še bolje, da ne čakamo, če res ni potrebno. Ker – včasih čakamo samo nase. Da pride pravi čas.

Spomnim se, kako sem pred leti v nabito polni trgovini nekje na morju čakala na kruh. Vroče je bilo zunaj, kako šele notri! Pa je nek starejši gospod povedal šalo na račun množice … kako smo se smejali! Vrsta kar naenkrat ni bila več vrsta, ampak le skupina ljudi, ki so v istem trenutku na istem mestu in si tudi želijo isto.

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 13. oktober 2016

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s