Saj je že vse zasedeno, pa je šele zgodnje dopoldne, si rečem, potem pa le zagledam prazno mizico. In se usedem na zanimiv, moderen stol, čisto po mojem okusu. Pogledam ven … saj sem skoraj na ulici! Med mano in ljudmi, ki hodijo mimo, je samo veliko okno brez najmanjšega madeža! Res ne vem, kdo je bolj v izložbi, oni ali jaz.
In res, včasih pogleda mimoidoči hitro stran, celo skupina mladih deklet, včasih pa jaz … ampak vseeno jaz manj pogosto. Včasih si prav privoščim, da koga opazujem malo dlje. Tako kot mlajšega moškega, ki me je (po)gledal in prav čakal, da bom pogledala stran. Pa nisem, saj sem vendar na varni strani, se nasmehnem. Najprej sebi, potem pa, ko on pogleda ne umakne in gleda že skoraj nazaj, se mu pač nasmehnem. Kar na široko. Se sicer zadržuje, vidno, potem pa se kotički njegovih ustnic le obrnejo navzgor. Čiiisto narahlo. Toliko o pravi strani.
Veliko ljudi gre mimo mojega okna, vseh starosti so, v glavnem sami, peš ali na kolesu, tudi turiste prepoznam, vsaj mislim tako. Skoraj vsakemu lahko sledim, je še taka ura, da še niso zapustili pisarn, da bi si privoščili kratek oddih in hitro kosilo. Zdi se, da se nikomur ne mudi.
Zanimiv pa je čisto vsak, in če bi poznala njegovo življenjsko zgodbo ali vedela, o čem premišljuje, bi bil zanimiv še bolj. Toda, tudi zunanja podoba veliko pove in ta to mojo urico ni bila preveč zgovorna. Le sem in tja si je doma kdo upal pogledati malo globlje v omaro. Moški, katerega čevlji so se pokazali nekaj centimetrov pred njim (zaradi dolge špice). Starejše gospe, ki jih vedno bolj občudujem, kako se uredijo za klepet s prijateljico ali sprehod. Mlajši moški v zanimivem stajlingu in bosih nog v čevljih. Spet drugi, že srednjih let, v modnem suknjiču lisičje barve in modrih hlačah. Najbolj pa elegantna (poslovna) gospa, verjetno v štiridesetih, od glave do peta v roza (vendar ne Barbie) odtenku – ki je tako močno izstopala, da je razsvetlila cel moj »ekran«.
In eden od razlogov, zakaj je temu tako? Ker veliko ljudi kupuje le po en kos, ker jim je pač všeč ali tistega, ki so ga nekje ali na nekom že opazili, pa pozabili, da je bil tako dobro videti (velikokrat) prav zaradi kombinacije ali pa celo dobre fotografije.
In potem sem šla. Nisem pa pozabila preveriti, kako je, če sama pogledam v »izložbo« … ja, res je hecno!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 20. oktober 2016
Blanca Chara 