Aaah, že spet …?!

lisa-180Dež. Skodelica dišeče kave. Tišina.

Potem pa telefon – mobilni, seveda, saj stacionarnih skoraj ni več, razen v pisarnah – in na drugi strani glas, ki ne obeta nič dobrega. Uf, spet je šel en termin po vodi. Spet se bo sprožil plaz sprememb v dnevnem ritmu. Ali sploh še velja kakšen dogovor, ki smo ga sklenili ustno ali preko e-pošte, odkar ga je mogoče preklicati kar s telefonskim klicem ali sporočilom?

Le zakaj mora obstajati?! Seveda bodo eni rekli, še dobro, ker so popolnoma odvisni od njega. So pa tudi drugi, ki so ga že pospravili v kot. Če bi bili prvi od njega odvisni le v službene namene, bi bilo še razumljivo, pa srečujemo že več kot polovico ljudi na ulici, v lokalu ali na avtobusu in celo v avtu s telefonom v roki. Ali pa imajo slušalke v ušesih. Celo posebni pločniki že obstajajo zanje, da bomo drugi poskrbeli za njihovo varnost, ker sami enostavno pozabijo na vse okrog sebe. K sreči teh poti pri nas še ni. Pa če bi bile in so poti za kolesarje pobarvane z rdečo, bi bile za te telefoniste fluorescentno rumene?!

Prav škoda, da mobilni telefon ni več težak skoraj kilogram in v obliki opeke, kot je bil prvi, ki ga je leta 1973 izumil Martin Cooper iz Bellovega laboratorija (mimogrede, širokim množicam je bil dostopen šele deset let kasneje).

Nekaj pa je le dobrega pri tej mali škatlici. Ko pozvoni, prevzameš klic ali ne, odvisno od tega, kdo in predvsem kaj te čaka na drugi strani, kasneje se lahko izgovoriš, da si bil noro zaseden ali da ga nisi slišal, celo operater je lahko kriv. Seveda si tega ne moreš privoščiti, če je na drugi strani tvoj šef. Delaš lahko najbolj nore grimase na svetu – in v tem primeru tudi, če je na drugi strani tvoj šef – se smejiš ali kažeš jezik. Lahko ti gre na jok ali pa daš slušalko tako daleč stran od svojega ušesa, kot je dolga tvoja roka. Lahko ga konec delovnega tedna izklopiš in pospraviš v predal, kdor te bo res želel videti, te bo poiskal, in obratno. Lahko ga enostavno pozabiš, doma ali v službi, namenoma ali se ti pač »zgodi«. Odločitev je vedno tvoja.

Saj je res, da te včasih kdo tudi razveseli, ti sporoči kaj lepega, te povabi na kavo …  Ampak, resno, koliko je takih klicev?

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 27. oktober 2016

 


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s