Sanje so vendar dovoljene!

lisa-182-1Kdaj sanjate z odprtimi očmi … čez dan, ob kavi ali pa zjutraj še v postelji? V nedeljo mogoče? Ne o tistem, kar je že bilo, o tistem, kar želite, da bo? In s polno močjo vstopite vanje … korak za korakom, dogodek občutite in se ga veselite? In ko se za trenutek ustavite in »pogledate« na sebe, tako od »zgoraj«, opazite, da so se vam kotički ustnic kar sami zavihali v zadovoljen nasmešek?

Jaz sem po dolgem času spet. Bilo je ču-do-vi- to. Kar pa je še najlepše … še vedno traja!

Ljudje se (radi) primerjajo z drugimi, in sanjajo, da bi bili taki kot tisti nekdo, oseba, o kateri vedo le toliko, kolikor lahko vidijo. In nič več. Čisto – nič – več. Zgodba posameznika je znana samo njemu, pa še njemu le za nazaj. Kako si potem lahko želimo biti tak kot je on, ona …?! Ki se šele takrat, ko nas zagleda, široko in veselo nasmehne v pozdrav. Ki je za nas tu vedno, ko jo potrebujemo, čeprav ima sama kup problemov. In v reviji manekenka ali znana osebnost, ki je dolge mesece čakala, da jo bo nekdo opazil in poklical na snemanje reklame … ki je ure dolgo stala na mrazu in so jo le sem in tja ogreli z malo toplega zraka iz ventilatorja ali pa, če je imela srečo, ogrnili s toplo in mehko odejo. Ki je neštetokrat slišala besedico, ki je nihče ne mara: »ne«.

Premalokrat sanjamo … premalokrat si upamo želeti! Kot otroci  smo točno vedeli, kaj si želimo in smo na glas ponavljali tako dolgo, da so nas slišali mama in oče in nujno tudi stari starši. Z leti pa je bilo teh »za to si še premajhen«, »to ni za punčke«,»saj tega ne potrebuješ«, »to je predrago« vedno bolj preveč in smo s časom nehali. Ko smo začeli razmišljati. O tem, kar je – dosegljivo.

Ampak sanje so vendar dovoljene! Kdo je že to rekel? Pa saj ni važno. Jaz! Vi! Ona! On! Nihče nam jih ne more vzeti, če so samo skrite v našem srcu ali če jih kričimo na glas. Pomembno je, da sanjamo in – da verjamemo, da se bodo uresničile, da poslušamo svoj občutek in delamo korake proti njim. Da ne popustimo.

In kdaj je boljši čas za sanje kot prav zdaj, v teh mirnih novembrskih dneh? Da bomo takoj, ko se bodo začele prižigati čarobne lučke na oknih naših domov, ulicah in cestah vedeli, kaj si želimo, vzeli v roke papir in svinčnik in želje tudi zapisali. Miklavžu, Božičku, dedku Mrazu, staršem, babicam in dedkom, svoji dragi, dragemu … in najsvetlejši zvezdi na nebu.

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 10. november 2016

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s