Ljudje smo kot vreme. Včasih smo sonce, drugič dež, vmes pa oblak, ki bi se najraje zavil v samoto in se z njo potem še pokril. In tako kot ne razumemo vremena, čeprav vemo, zakaj je in kako nastane, tudi sebe včasih težko razumemo in se sprašujemo, kako vendar se lahko že zbudimo zaskrbljeni, če pa smo še včeraj skakali od veselja in vznemirjenja, in kako nas lahko razveseli droben ptiček, ki na kratko sede na okensko polico in v pozabljenem lončku išče drobtinico, ki jo je včeraj spregledal.
Uganka je vreme in uganka smo mi. Vmes pa življenje. Je res? Si lahko rečete ali napišete: »Objavljam, da sem živa!« Si upate? Ali pa mogoče sploh ne veste, kaj to pomeni in se samo prepuščate toku, ki vas vodi?
Sicer pa, kaj pravzaprav pomeni biti živ? Slediti rutini vsakdana ali v vse dati tudi nekaj sebe, svojega žara, nekaj – več? Jaz sem prav gotovo za to drugo, biti sam svoj in si upati. To je vendar energija! Ki jo dajemo sebi in okolici. Energijo potrebujemo prav vsi in vsi si jo tudi želimo, le način, kje in kako jo dobimo, v naravi, med ljudmi ali pa nekje v samoti, je različen. Če pa se vseeno najde kdo, ki reče, da je ne potrebuje, jo prav gotovo ima, ker jo je že nekje dobil. Vede ali nevede.
Tudi naši dragi in prijatelji, včasih tudi naključni neznanec, ki se nam nasmehne ali nas celo ogovori, so energija. Tudi razne predstave in prireditve in kinematografi, filmi doma in glasba. Knjige. Ustvarjalni trenutki. Hrana, ki si jo pripravimo z užitkom in jo pojemo v trenirki, na mizi pa svečke, ki jih v teh vse krajših dneh že tako radi prižigamo.
Energijo pa (lahko) najdemo in dobimo tudi prav enostavno – v barvah! Skočite v rdeče spodnje perilo, drage ženske, žarele boste, kot bi hodile po rdeči preprogi! In če ne bi rade, da vaše iskrice v očeh opazi vsak, ki pride mimo, si nadenite temna sončna očala. Ali pa se, če rdeča ni dovolj, zavijte v vse odtenke roza, od nežne do umazane, v beige, nežno sivo in belo, in dodatke v bordo in zlati barvi. Takoj boste bolj – žive.
In stopite – ven! Ven iz rutine in črnine v obleki in počutju. Shranite jo na najvišjo polico in pozabite nanjo. Zasijte in med ljudi stopite z žarom. Veseli ga bodo vsi, tako vaš partner kot tisti neznanec od včeraj … le da ga boste danes vi pozdravili z nasmehom.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 17. november 2016
Blanca Chara 